Za soško fronto ostalo 186.000 padlih vojakov in opustošenje

Zgodovinarja Dušan Nećak in Božo Repe v knjigi Prelom: 1914-1918 soško fronto označujeta za posebnost prve svetovne vojne. Potekala je namreč po grebenih gora, po globokih dolinah, predalpskem hribovju in kraški goličavi. Že zaradi naravnih razmer je tako od branilcev kot napadalcev zahtevala izjemne napore in številne žrtve, tudi med Slovenci.

Boji so bili zelo kruti, poleg množičnih uničevalnih sredstev, vključno z bojnimi strupi, so bili zastrašujoči zlasti spopadi na nož. Na soški fronti je padlo približno 51.000 avstro-ogrskih in 135.000 italijanskih vojakov. Obe strani sta bili neusmiljeni tudi do svojih vojakov.

Avstro-ogrska vojska se je do leta 1915 bojevala na ruski in srbski fronti ter doživljala neuspehe. Napetosti med Italijo in Avstro-Ogrsko pa so se začele takoj po izstopu Italije iz trojne zveze maja 1915. Avstro-Ogrska ob italijanski vojni napovedi ni izvajala posebne mobilizacije, saj jo je v glavnem izvedla že prej.

Kot pojasnjujeta Nećak in Repe, se je avstro-ogrska vojska utrdila na 600 kilometrov dolgi črti, ki ni potekala neposredno ob meji, temveč po naravni obrambni visokogorski črti od Karnijskih Alp oz. prelaza Stelvio do Tržaškega zaliva.

Od Rombona do Soče

Osrednji del obrambnih črt je potekal v zahodnem slovenskem visokogorskem svetu, na Krasu in po levem bregu reke Soče, po kateri je fronta tudi dobila ime: od Rombona, Ravelnika, Javorščka, Lipnika, Vršiča, Vrat, Krna, Mrzlega vrha do Soče.

Med Jadranskim morjem in Rombonom je imela Avstro-Ogrska približno 450.000 vojakov, italijanska stran pa okoli 700.000 vojakov. Kot je za STA povedal zgodovinar Damijan Guštin, ki je tudi v. d. direktorja Inštituta za novejšo zgodovino, so bili slovenski vojaki tudi na soški fronti manjšina. Slovenci so predstavljali okoli 2,5 odstotka avstro-ogrskega prebivalstva in približno tolikšen je bil tudi delež slovenskih vojakov v njeni vojski.

"Slovenski vojaki nikakor niso sami branili soške fronte in ne sestavljali večine avstro-ogrskega vojaštva v njej, kot je v zadnjem času večkrat slišati. Bilo pa je nekaj polkov z večinskim deležem Slovencev, ki so se borili tudi na ključnih odsekih," pravi Guštin.

Italijani ves čas v ofenzivi

Po njegovih besedah je bila italijanska vojska vseskozi v ofenzivi, ki pa ni potekala iz dneva v dan, ampak v posameznih napadalnih akcijah. Šlo je za zelo velike vojaške operacije, ki so vključevale nekaj 100.000 vojakov. Težišče ofenziv je bilo na južnem delu fronte.

Italijanske enote so začele prodirati opolnoči med 23. in 24. majem 1915, prvo veliko ofenzivno akcijo pa so začele 23. junija z namenom, da osvojijo Tolminsko. Soška fronta je sicer najbolj znana po 12. ofenzivi, imenovani Čudež pri Kobaridu, to je silovitem avstrijsko-nemškem preboju fronte med Bovcem in Kobaridom v noči s 23. na 24. oktober 1917.

V preboju je največji uspeh dosegla 12. nemška divizija, ki je prodrla globoko v italijansko zaledje in zasedla Kobarid, fronta pa je bila prebita tudi na več drugih mestih. Avstrijska in nemška vojska sta nato hitro prodirali, osvajali mesto za mestom, italijanska vojska pa se je ob množičnem dezerterstvu v razsulu umikala.

"Blietzkrieg" postal del vojaške doktrine

"Blietzkrieg" je po 12. soški ofenzivi postal del vojaške doktrine, ki jo je nemška vojska kasneje razdelala in uspešno uporabila v drugi svetovni vojni, navajata Nećak in Repe. Soške fronte je bilo 28. oktobra 1917 konec, nova fronta pa se je ustalila na reki Piavi, kjer so se Italijani zmogli organizirati in ubraniti nadaljnje prodiranje.

Zaradi razpada Avstro-Ogrska po vojni tudi ni uradno ugotovila števila svojih padlih vojakov niti tega niso storile njene naslednice. Razčlenjeni preračuni o deležih padlih in umrlih vojakov iz slovenskih dežel kažejo, da naj bi na bojiščih prve svetovne vojne padlo približno 36.000 Slovencev, zagotovo največ na soški fronti.

Guštin ni mogel postreči z natančnejšo oceno o številu padlih slovenskih vojakov na soški fronti, saj ne obstaja nobena tovrstna raziskava.

Slovenci zanesljivi vojaki

Slovenci v očeh avstro-ogrskega vojaškega vrha, tako Guštin, niso veljali za najbolj, vendarle pa dovolj zanesljive vojake, še posebej ko so branili svojo "ožjo domovino". V tem smislu so Slovenci razumeli prav soško fronto, zato se tudi niso zatekali k množičnemu dezerterstvu.

"Slovenski vojaki so padali za državo, ki jim je bila slaba mačeha, vendar so jo branili, ker so - vsaj na soški fronti - s tem branili tudi slovensko ozemlje in s tem preprečili, da ni bila opustošena tudi notranjost Slovenije," pišeta Nećak in Repe.

Obe vojskujoči strani sta z območja vojaških operacij evakuirali civilno prebivalstvo, avstrijske oblasti pa so moške italijanske narodnosti celo internirale. Po Guštinovih besedah so avstrijske oblasti na Kranjsko, Štajersko in Koroško evakuirale približno 80.000 prebivalcev, po večini Slovencev in delno Italijanov.

Zanje so pripravili tudi begunska taborišča v Spodnji Avstriji - največji sta bili v kraju Bruck an der Leithe in v Wagni.