Z žvečilnim gumijem do boljše ocene?

Žvečilni gumi ljudje žvečimo že dolgo. Po nekaterih podatkih naj bi bil najstarejši »žvečilni gumi« star okoli 5000 let. Našli so ga na Finskem, narejen pa je bil iz brezove smole, ki je učinkovala kot razkužilo. Podobne žvečilne gumije so žvečila tudi druga ljudstva, ki so to počela večinoma iz praktičnih razlogov. Severnoameriški Indijanci so jih žvečili, da bi zatrli občutek žeje. Prvi žvečilni gumi, namenjen prodaji, so izdelali leta 1848 v Združenih državah Amerike. Prvi je patentiral recept William Finley Semple, in sicer konec leta 1968. Leta dni pozneje so prvič izdelali žvečili gumi, ki je domnevno koristil zobem. Za izdelavo so uporabljali naravne snovi (različne smole, voske itd.), pozneje (v 20. stoletju) so za to raje uporabljali sintetični lateks z dodanimi umetnimi sladili in aromami. Takšne žvečilne gumije žvečimo še danes. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Ljubljana pojasnjujejo, da se »žvečilni gumi obravnava kot hrana, čeprav ga ne použijemo v celoti. Več snovi iz njega se raztopi v slini. Žvečilni gumiji so sestavljeni iz gumaste osnove, na katero so nanešena hranila (sladkorji), arome in druge snovi, ki se z žvečenjem v slini počasi sproščajo iz osnove. Gumasta osnova je narejena iz različnih naravnih ali umetnih lateksov«.

Igrajmo se spomin

Predvsem med mladimi je žvečilka dokaj popularna. Med šestimi osnovnošolci smo opravili anketo, zakaj žvečijo in ali menijo, da jim žvečilni gumi pomaga pri izboljševanju spomina in osredotočenosti. Eden izmed njih pravi: »Ja, opazil sem, da sem manj napet in se lažje osredotočim, če žvečim«. Drugi pa: »Ne, vsaj nikoli nisem opazil, da bi bil kaj bolj skoncentriran.« Ostali štirje so odgovorili, da ne pripomore k boljši koncentraciji. Žvečijo pa predvsem takrat, ko si ga zaželijo, ali pa imajo v ustih slab okus.

Včasih je veljalo, da se s pomočjo žvečilnih gumijev sproščajo tudi športniki. Amaterski nogometaš, ki je hotel ostati anonimen, o žvečenju pravi: "Sam med treningom ne žvečim žvečilnih gumijev, ker se bojim, da bi se mi zataknil v grlu. Jih pa vedno žvečim pred treningom in po njem, saj se tako sprostim in umirim. Vsaj zdi se mi tako. Tudi ko sem pod stresom, mi žvečilni gumi vedno pomaga. Poleg tega so tudi dobrega okusa."

Koprski rokometaš Tine Poklar temu pritrjuje: »Med treningom oziroma med tekmo ne žvečim žvečilnega gumija, ker me med samim naporom moti pri dihanju. Poleg tega se lahko hitro zgodi, da se ti ali zatakne ali da ga celo požreš. Raje ga vzamem pred tekmo in ga imam do ogrevanja, ker me nekoliko sprosti in sem bolj osredotočen na dogajanje. Nasploh so mi všeč taki z okusom mete ali kaj podobno osvežujočega, ker ti odprejo dihalne poti.«

Po nekaterih raziskavah naj bi žvečilni gumi ne samo preprečeval slab zadah, marveč dejansko zmanjševal stres, pomagal pri sproščanju, izboljševanju spomina in osredotočenosti med učenjem. Dr. Anton Grad, specialist nevrologije in psiholog, nam je povedal, da »je bilo doslej narejenih 18 raziskav s tega področja,« in doda, da so si rezultati različni.»Mogoče je res, da poveča pozornost in budnost, mogoče na ta način, da se lažje učimo, lažje pomnimo, toda za delovni spomin ali pa za drugi spomin, kot je recimo obnavljanje zgodbic, številk itd., pa ni bilo dokazov.« Povedal nam je še, da so največ raziskav s tega področja opravili na Japonskem. »Oni so to počeli s posebno pripravo, ki jo imenujemo funkcionalno magnetnoresonančno slikanje. Možganov ne moremo opazovati samih po sebi; kar lahko 'opazujemo', je, kakšna je prekrvavitev. Tam, kjer je večja aktivnost, je večja prekrvavitev. No, s to tehniko so ugotovili, da so ob žvečenju žvečilnih gumijev aktivni tudi predeli možganov za višje funkcije – za odločanje, učenje, kontrolo ipd.« je dejal. »Vendar to je zelo posredno,« je dodal in še pojasnil, da »mi po sliki sklepamo, da je morda nekaj takega. Neposredne študije pa tega niso pokazale. Rezultati so različni.«

Ponavljanje je mati modrosti

V šoli sicer ni dovoljeno imeti žvečilnih gumijev. Učiteljica biologije na Osnovni šoli Koper, Martina Matešič, razlaga: »Predvsem zato, ker se lahko zataknejo ali grejo v sapnik. Sploh pri športni vzgoji. Poleg tega pospešuje izločanje želodčne kisline, kar pa ni dobro, saj postanemo lačni. Mogoče res pomaga pri boljši koncentraciji, vendar tega nisem nikoli opazila.«

Nekateri učitelji včasih naredijo izjemo. Učiteljica matematike, Noelija Zubin, je namreč prepričana, da je žvečilni gumi pomagalo. Pravi takole: "Drži,  dovolim, da imajo učenci 'žvečilke med testom, ker se tako bolj osredotočijo oziroma skoncentrirajo. Dovolim jim tudi vodo, da se umirijo in čokolado, da jih zbudi.

In čeprav nas žvečenje zbudi, ali se nam tako zgolj dozdeva, je dr. Anton Grad na vprašanje, ali neka neposredna povezava med žvečenjem in učenjem vendarle obstaja, odgovoril: »Tega ne morem trditi. Videli smo na slikah, nekatere študije so govorile o tem … Zagotovo nas zbudi, a hecno je, da je reakcijski čas nekoga, ki žveči, počasnejši. Tako da menim, da se bomo morali drugače učiti, ne samo z žvečilnimi gumiji.« Svetoval je, da je pomembno, da smo pozorni na tisto, kar se učimo in da naučeno večkrat ponovimo. Le tako bo snov ostala trajno v naših možganih. »Vsi bomo tako znali tudi na stara leta poštevanko, težko pa se bomo spomnili, kaj smo prejšnji dan jedli,« je zaključil. Zato učenci, dijaki in študenti, kar zvezke in knjige v roke!