Welcome to Lower Slobbovia*

Vsake toliko me vljudno opomnijo, da sem v svojem pisanju preveč pesimističen in pretirano kritičen. Da bi bil lahko malo prijaznejši do domovine, prizanesljivejši do rojakov in predvsem manj negativističen do trenutnega dogajanja.

Zategadelj sem se že namenil napisati prispevek, v katerem bi enkrat za spremembo na vse pretege hvalil: načelne, v splošno dobro delujoče politike, prizadevne gospodarstvenike, pravno državo, poštene bankirje in nepristranske, svetovnonazorsko uravnotežene medije.

Imel sem najboljše namene in skoraj bi se že zgodil čudež, ko se mi je pred dnevi pripetila neka silno nerodna reč.

Od kod prihajamo

Začelo se je nedolžno, kot vedno. Na umirjeni večerni zabavi, na kateri smo govorili o tem, kako se slovenska družina počuti na ameriški Vzhodni obali. Moj prijatelj se je namreč tja preselil pred leti zaradi akademske kariere na Harvardu in po rojstvu otrok sta se z ženo odločila, da tam vsaj nekaj časa tudi ostaneta.

Ko je beseda nanesla na odnos, ki ga imajo Američani do prišlekov iz Slovenije, je pogovor nenadoma prinesel šokantno odkritje, ki sploh nima zveze s klišejskim spoznanjem, da smo iz ameriškega zornega kota takorekoč neznana dežela, terra incognita. Saj to vemo že dolgo. In smo se tudi že privadili. Med nepoznavanjem (ignoranco, če hočete) in posmehovanjem, ki je rezultat čudnih, malodane pravljičnih predstav o Vzhodnoevropejcih, pa je vseeno precejšnja razlika.

Ste že kdaj slišali za sintagmo Lower Slobbovia? O tem smo govorili. Prevesti dobesedno je skoraj nemogoče, vendar sem, če odmislimo klimatsko neujemanje, našel smiselno sopomenko: Spodnji Močvirnistan. Lower Slobbovia, pravijo Američani, je imaginarni pojem, s katerim v pogovornem jeziku označujejo neko nedoločeno, oddaljeno deželo, ki po splošnem prepričanju velja za nerazvito, družbeno zaostalo, revno ali nerazsvetljeno. Morda bi v slovenščini našli vsaj zasilno primerjavo s Culukafrijo, tj. eksotično afriško deželo temnopoltih divjakov v arhaični predstavi Slovencev. Culukafrija etimološko bržkone izvira iz popačene izpeljave dežele, kjer živi pleme (južno)afriških Zulujcev.

Če so bili zamorci (tj. tisti, ki živijo za morjem, poleg Arabcev zlasti in predvsem črnci) za Slovence od nekdaj arhetipski divjaki, necivilizirani in zaostali ljudje, potem so Američani zaradi svojega abolicionizma in siceršnje zgodovine temnopoltih rojakov seveda obremenjeni s politično korektnostjo. Zato pa se v takšni negativni vlogi lahko pojavljajo Vzhodnoevropejci, med katere geografsko in mentalitetno v pretežni meri sodimo tudi Slovenci.

Dežela blata in močvirja

Slobbovia (včasih tudi Slobovia) izhaja iz samostalnika Slob, ki označuje blato, močvirje, v arhaičnem jeziku pomeni tudi teslo. Slobbovia je dežela zanikrnežev, kmetavzev in neolikancev.

Lower Slobbovia – pri širši razlagi sta mi pomagala google in wikipedia – ima v ameriški percepciji dežel nekdanjega vzhodnega bloka (od Slovenije do Kamčatke) posebno veljavo tudi zato, ker si jo je izmislil satirik in karikaturist Al Capp, ki velja za enega najboljših ameriških satirikov in avtorjev komičnih stripov 20. stoletja. Lower Slobbovia se prvič pojavi leta 1946 v stripu Li’l Abner kot mrzla, oddaljena dežela, izraz pa se je tako globoko zakoreninil v jeziku, da ima svoj pomen še danes. Zlasti med otroci in mladino, ki Slobbovijo poberejo v osnovni šoli in pridno prenašajo naprej, da se predsodki utrjujejo in krepijo.

Bi se lahko prepoznali?

Nekaj osnovnih značilnosti prebivalstva Spodnjega Močvirnistana bolj kot ne pritiče severni Rusiji, Sibiriji ali Kamčatki. Denimo to, da so ubogi ljudje tam stalno do pasu v snegu, da jim iz nosa visijo zmrznjeni smrklji in da je njihova najljubša jed surov severni medved, ki je hkrati tudi njihov naravni sovražnik in plenilec obenem. Govorijo smešno, spačeno angleščino z ruskim naglasom.

Tamkajšnjo družbo zaznamujejo korupcija, politični in gospodarski klientelizem. Na vrhu piramide je kralj, čigar ime je rezultat besedne igre in pomeni nekoga, ki je najbolj trmast oziroma „dober kralj nepridiprav“ (Good King Nogoodnik). Politiki v Spodnjem Močvirnistanu so vsi po vrsti skorumpirani. O ponarejenih akademskih nazivih Cappov strip sicer ne govori, bi pa sklepali, da so plagiatorstvo, laganje in kraja intelektualne lastnine nekaj običajnega.

Prebivalci te domišljijske dežele na vzhodu imajo tudi svojo nacionalno himno, v kateri opevajo ljudi in narode, ki jih sovražijo. Od vseh držav na svetu pa najbolj sovražijo svojo – Spodnji Močvirnistan.

Če ne drugje, bi vsaj tu lahko kdo prepoznal delček slovenske kolektivne podzavesti, namreč sovražen odnos do lastne države, nevoščljivost do rojakov. Edina izjema so športniki, ki jim slovenski značaj pripisuje vse tisto, kar je v narodu najbolj pozitivnega, svetlega in dobrega. Po tej pravljični percepciji bi morali biti športniki na vrhu slovenske družbene piramide.

V vsakem stripu je zrno resnice

Tisto, na kar satirični strip o deželi, katere ime je za povprečnega Američana sumljivo podobno Sloveniji, Slovaški ali Slavoniji, skorajda boleče opozarja, niti ni to, za koga nas imajo. Zakoreninjene predsodke je tako ali tako nemogoče premagati v dvajsetih letih. Ker se Američani niti slučajno ne bodo norčevali iz temnopoltih – kakršna koli rasna opazka je lahko celo kazensko ali odškodninsko procesirana – s(m)o Vzhodnoevropejci pač postali njihov lahek plen. A vse skupaj bi ostalo na ravni komične literature za otroke in mladostnike, če se vsaj glede določenih lastnosti domišljijskega Spodnjega Močvirnistana ne bi prepoznali ravno Slovenci.

Za pristaše teorije zarote je to dokaz, da so ameriški komiki že pred 65 leti vedeli, kako bo narodu na obrobju Alp po samo dvajsetih letih neodvisnosti nenadoma zmanjkalo tal pod nogami. In namesto da bi se začeli ukvarjati z reševanjem problemov, predvsem pa z iskanjem poti v prihodnost, se v Spodnjem Močvirnistanu trpinčijo in mrcvarijo s stvarmi, ki nas na nek način dejansko pretvarjajo v obskurne like komičnega stripa, iz katerega ne moremo in ne moremo pobegniti.

Slovenija postaja stripovska prispodoba vsega tistega, kar nas vleče nazaj v preteklost ter nas potaplja v kraljestvo sovraštva, bede in neumnosti.

Človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal ali šel počasi na ulico.

 

 

* Dobrodošli v Spodnjem Močvirnistanu

vir: http://www.steinbuch.si