Vrtnica in kip, da o parku niti ne govorimo!

1.     del zgodbe

Peljal sem se mimo Rožnega vrta v Portorožu, bilo je temno kot v riti. Razmišljal sem, da je treba nekaj narediti. Žal le razmišljal! Čez par tednov sem srečal Suhija (portoroški slikar) v Luciji na avtobusni postaji. Peljal sem ga domov in ko sva šla mimo Rožnega vrta, je omenil kipe in temo. Ali to pomeni, da nas več razmišlja o neki napaki in da nihče nič ne ukrene? Odločil sem se za akcijo. Začel sem s predračuni in idejnim osnutkom. Vse zbrane papirje sem predstavil županu, ki se je le začudil, kako to, da luč tam ne gori, saj je to nalogo odgovornim dal že pred dvema letoma. Odločitev je padla: na Festivalu vrtnic bomo osvetlili kip. Pridni električarji so vmes še popravili talne svetilke in osvetlili Suzano.

2.     del zgodbe

V program Festivala vrtnic smo vključili tudi izbor najlepšega vrta. K sodelovanju se je prijavila in kasneje tudi zmagala družina Franca iz Lucije. Njihov vrt se, med drugim, ponaša z najvišjo vrtnico daleč naokoli. Visoka oz. dolga je celih 9 metrov! Pred slavnostno osvetlitvijo kipa Roža Portoroža smo si ogledovali kandelaber z reflektorjem in komentirali, kako je pust. G. Franca se je sam ponudil, da bo ob kandelabru posadil vrtnico in skrbel zanjo, da se bo vzpenjala po kandelabru.

3.     del zgodbe

Portorož je daleč naokoli edini kraj, ki ima vrtnico, ki nosi njegovo ime. Turistično združenje Portorož jo je naročilo in plačalo, gospa Breda Čopi je uredila vse potrebne papirje, žlahtnili so jo v Nemčiji, vzgojili pa v vrtnariji Peric v Ankaranu. Drugi del te zgodbe pa sliši na ime »in spet so se birokrati dajali, kdo ima daljšega«! V Ankaranu je bilo 200 vrtnic Portorož, v Portorožu pa nobene. No, saj smo jih potem pripeljali s kombijem ...

4.     del zgodbe

Oblast smo opozorili, da bi lahko bili portoroški parki še bolje urejeni. Predlagali smo ji, da s skupnimi močmi uredimo park Rastelli in ga naredimo bolj prijaznega. Zakaj le ta ne bi bil kraj druženja domačinov, kraj prvih poljubov naših otrok? Kot vedno so se tudi tokrat nekateri birokrati užalili. Ej, popolnoma jasno nam je, da imate zelo veliko dela in zelo veliko papirjev, ki jih morate vsak dan premeščati po mizi! Kaj je narobe, če se "normalni ljudje" želijo organizirati v "Prijatelje parka", v gibanje, ki je v EU stara praksa? Res je neverjetno: najprej se nič ne dogaja, potem opozoriš, da se nič ne dogaja, in odgovorni se, namesto da bi se ti zahvalili za opozorilo in te povabili k reševanju problema,  užalijo, te odslovijo in ti predlagajo najbolj neumen predlog, samo zato, da ti povedo, kakšna nula si zanje.

Zaključek

Sam menim, da je prav, da postanemo domačini bolj aktivni v svojem okolju. Zato smo se trudili pri postavitvi zunanjega fitnesa pod Sečo, zato smo se trudili, da smo osvetlili kip v Rožnem vrtu, zato se trudimo postaviti trim stezo v Luciji in zato se bomo trudili, da očistimo in uredimo park Rastelli v Portorožu. Če pa se kdo boji petih upokojencev, ki bodo pulili travo, naj pokliče policijo, ki lahko pričara turško verzijo boja za park.

POVABILO

Vabim vse, ki si želite nedeljsko dopoldne preživeti v naravi med sosedi in prijatelji, da se nam pridružite v nedeljo, 7. 7. 2013, ob 9.30 v parku Rastelli. Tam bomo pulili travo in pobirali smeti – čistilna akcija bo potekala v najstarejšem in edinem mestnem portoroškem parku pod krošnjo najdebelejšega vedno zelenega hrasta v Sloveniji.

Sam bom prinesel pijačo, vi lahko prinesete pecivo in naredili si bomo še piknik. Glavno je, da se imamo dobro in da opravimo nekaj družbenokoristnega dela.

In še morala zgodbe

Morala zgodbe je: sami moramo biti aktivni, želeti si moramo spremembe in aktivno se moramo vključiti v proces spreminjanja. Le tako bomo živeli v prijetnejšem kraju in bo naše življenje popolnejše. Dokler bodo drugi odločali za nas in bomo mi samo čakali, bomo vedno le nezadovoljni.