»Tito je imel debelo rito«

Zaradi tega docela nedolžnega otroškega verza bi imeli pred tridesetimi leti njegovi starši lahko probleme. Če velja kult osebnosti in je država proletarska diktatura – in v SFRJ je veljalo skorajda že ustavno načelo, da je proletariat na oblasti – potem se otroci v šolah iz vrhovne instance pač ne smejo delati norca.

Do konca osemdesetih in slovenskih ustavnih amandmajev je namreč veljal tudi 133. člen kazenskega zakonika, ki je inkriminiral svobodo vesti in izražanja. Verbalni delikt je pomenil, da se čez državo, sistem in voditelje ne sme govoriti. Zaradi izjave »Tovariš Tito ima debelo rito«, bi imeli v SFRJ probleme z oblastjo.

Za marsikoga, ki mu je slovenska obsedenost s socializmom in titoizmom tuja, je nepredstavljivo, kako se lahko leta 2012 toliko razumnih ljudi navdušuje nad likom enega izmed tipičnih diktatorjev dvajsetega stoletja. Kajti še pred dvajsetimi leti o Josipu Brozu ni nihče razmišljal.Konec osemdesetih, ko se je začela demokratizacija, bi se posmehovali nekomu, ki bi malikoval maršala ali se celo oblačil v podobne uniforme.

Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih ljudem na pamet ni prišlo, da bi objokovali Jugoslavijo, titoizem ali samoupravljanje. Izzivov je bilo preveč, vera v prihodnost močna. Zanimivo je, da v tistem obdobju tudi na Dražgošah ni bilo omembe vrednega dogodka. Govorili so tretjerazredni funkcionarji, zbralo se je nekaj sto ljudi.

Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih je titoizem v Sloveniji izumrl.

Potem pa se je nekaj začelo spreminjati na začetku novega tisočletja. Dražgoše so nenadoma dobile povsem nov sijaj in veljavo. Postale so nekakšno vrednostno središče ortodoksnega, predmodernega in kvazipartizanskega političnega zborovanja, namenjenega mobilizaciji skrajno levičarskega volilnega telesa. V luči zgodovinskih dejstev so Dražgoše postale Lažgoše.

Na širši, družbeni ravni se je začela dogajati reinterpretacija titoizma in zgodovine v Jugoslaviji. Namesto da bi zgodovinarji osvetlili vse like tedanjega časa – izjemo je napravil kvečjemu profesor Jože Pirjevec z biografijo Tito in tovariši – in pošteno povedali, da je imela Slovenija do južnih bratskih republik napol kolonialen odnos (ne, tega Slovenci nikoli ne bodo priznali), se je utrgal plaz amaterskih interpretacij naše herojske zgodovine.

Nenadoma smo postali edini narod, ki je ohranil tradicijo titoizma. Samo v Sloveniji je odnos do Josipa Broza izrazito pozitiven, spomini na SFRJ pa svetli in nostalgični.

Iz česa to izhaja, zakaj je tako?

Bržčas iz naše socialne patologije. Kajti tudi drugi, bistveno večji in bolj zgodovinski narodi, ki imajo zgodovinske travme 20. stoletja, se soočajo s podobnimi problemi pri vrednotenju svojih psihopatskih voditeljev – in sicer ne glede na stopnjo njihove avtokratskosti. Španci, denimo, s Francom. Pa je bil Franco vsaj tako benevolenten diktator kot naš Tito.

Italijani niso razčistili z Mussolinijem. Tudi zaradi grozljivo nekorektnega izobraževalnega sistema, ki še zdaleč ni vzpostavil pravšnje mere kritične distance do obdobja fašizma.

Rusi znova oživljajo kult Gruzinca Stalina. Tudi pri njih se čudaki oblačijo v prav takšne uniforme, kot jih je nosil generalissim z brki, in hodijo naokoli, nagovarjajo ljudi, nastopajo na obskurnih in manj obskurnih prireditvah, ščipajo otroke v lica in govorijo, da so Stalin.

Bolno. Toda v družbah, ki niso razčistile s svojimi travmami in strahovi, se to dogaja. Med Rusiji in Slovenijo ni tako velikih razlik glede tega.

Edino Nemci ne morejo odkrito podoživljati Hitlerja (razen desnih skrajnežev, katerih politično delovanje pa so v glavnem prepovedano), ker so jih zahodni zavezniki poslali skozi proces denacifikacije. Avstrijci so se temu izognili, zato se jim je zgodil Haider.

Pri Slovencih je problemov več. O tem sem že pisal. Slabša ko je sedanjost, lepši so spomini na preteklost. Ker biološke povezave s titoizmom pri mlajših generacijah pač ne more biti, se krepi institucionalizirana nostalgija po starih časih. To pa ni več nedolžna šala, ki jo zganja nek Godnič. Obujanje spominov na Dan mladosti in titoistično štafeto je fenomen per se. Je še en dokaz več, kako izgubljena, brezidejna in prededipalna je naša »liberalna« in »demokratična« družba.

Da ne bo nesporazuma: kult Tita, Franca ali Mussolinija naj ljudje mirno gojijo pri sebi doma, zaradi mene tudi v kleti. V svojem zasebnem življenju naj zganjajo, karkoli želijo. Ne morejo pa tega početi javno ali celo v okviru javnih institucij.

Si predstavljate, da bi objokovali titoizem počeli leta 1988 ali 1992? Jasno da ne. Takrat so to počeli le redki radikalci. Večina Slovencev je bila srečnih, da smo se pobrali iz SFRJ in rešili revščine propadajoče države.

Zakaj je torej danes občutek drugačen? Zaradi gospodarskih in socialnih razmer? Gotovo, srednji sloj je že ali pa bo kmalu obubožal, vedno več ljudi živi na pragu revščine in v takšnih kriznih razmerah je obujanje spomina na čase, ki se jih večina ljudi niti ne spomni več, veljajo pa za socialno pravične (nihče ni bil lačen, vsi so bili zaposleni in podobne krilatice), po svoje razumljivo. Toda le v družbi, ki ji do zrelosti manjka še precej. Le v državi, ki se ne zaveda temeljev svoje državnosti.

Malikovanje titoizma in kulta osebnosti nista iracionalna, kot to marsikdo misli. Po mojem gre vse skupaj v kontekst slovenske socialne patologije. Živeli smo materialno in socialno relativno lagodno življenje v SFRJ. Partijska elita sploh. Ko se je sistem sesul, ker je temeljil na ekonomsko nevzdržnih predpostavkah, smo se odločili, da poskusimo s kapitalizmom.

V Sloveniji se kapitalizem ni ravno obnesel. Moj prijatelj, sicer vrhunski deloholik in menedžer, pravi, da zato ne, ker so se Slovenci v Jugoslaviji »balkanizirali« in se jim enostavno ne ljubi več delati.

Verjetno do neke mere to drži. Ključni problem histerije okoli Tita in Dneva mladosti pa lahko v bistvu zelo enostavno identificiramo: kot država nimamo identitete, kot narod nimamo nobene volje in energije.

Res si ne zaslužimo lastne države. In če parafraziram naše ljube titoiste; Josip Broz nam je tudi nikoli ne bi dal.

Brez skrbi.