Svetovni etos

Novovaščani so obstali kot vkopani in v transu bolščali v kopaste oblake, v katerih je izginjala mavrica s svojim mističnim popotnikom. Paolo je zaradi razbolelega vratu prvi povesil glavo in pobral oranžen svitek, ki ga je Dalajlama odložil na akacijev panj. Ko ga je odvil, je na prvi strani prebral pojasnilo, da je v okviru nekakšnega parlamenta svetovnih religij davnega  leta 1993 pred tretjim štetjem okoli dvesto religioznih voditeljev iz približno štirideset verskih tradicij in duhovnih skupnosti podpisalo Deklaracijo o globalni etiki, s katero so se zaman obračali na vse ljudi, na verne in neverne. Botroval ji je veliki Hans K, švicarski duhovnik, teolog, profiliran pisec in predsednik ustanove za globalno etiko. Tedanja vatikanska klika mu je sicer odvzela licenco za poučevanje katoliške teologije, vendar ga ni mogla utišati in je kot zaslužni profesor še nekaj časa predaval ekumensko teologijo. Deklaracijo je podprlo na tisoče vplivnežev, toda njen humani glas ni segel v deveto vas in še dlje, kajti ljudje še niso bili pripravljeni.

"Takole piše v strnjeni obliki", je rekel naš vrli učitelj in pričel svečano brati:

"Svet doživlja temeljno krizo na vseh področjih, od ekonomije in ekologije, vse do politike. Na stotine milijonov človeških bitij trpi zaradi brezposelnosti, lakote, žeje, sovraštva, nasilja, korupcije, grabežljivosti, uničevanja okolja, podnebnih sprememb in drugih tegob. Po dveh svetovnih morijah in koncu hladne vojne, zlomu fašizma, nacizma, kolonializma in komunizma je človeštvo zakorakalo v novo ero, v kateri moramo silni  tehnološki napredek opasati z miroljubnim sobivanjem ljudstev in soodgovornostjo za naš planet. Univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah smo dolžni utrditi in poglobiti s planetarno etiko, ki ne pomeni nadrejene globalne ideologije ali ene same religije, temveč temeljno soglasje o vrednotah, standardih in osebnem obnašanju."

"Za začetek moramo z ljudmi ravnati človeško. V večini verstev in etičnih tradicij že od vekomaj zavezuje Zlato pravilo, da naj ne storimo drugim tistega, kar ne želimo, da bi se zgodilo nam, da ljubimo bližnjega tako kot sebe. Iz tega načela so se razvila štiri starodavna pravila, in sicer spoštovanje življenja in kultura nenasilja, solidarnost in pravično gospodarstvo,  toleranca in resnica ter enake pravice in partnerstvo med moškimi in ženskami."

Med množico je završalo in Vok je potiho prišepnil Sapi: "Tole pa že znava, o zlatem šestilu namreč, ne?" Paolo je nadaljeval:

"Po davnem verskem in etičnem izročilu človeštva velja prepoved ubijanja. Kjer so ljudje, bodo resda vselej konflikti, vendar moramo spore reševati pravično in brez nasilja. Brez svetovnega miru človeštvo ne bo preživelo. Mladina se mora učiti doma in v šoli, da nasilje ni dobro orodje. Človek je neskončno dragocen in ga je treba brezpogojno varovati, zaščito pa si zaslužijo tudi živali, rastline, zrak, voda, prst, planet in osončje, ker je vse povezano in je vsakdo odvisen od drugih."

"Ne kradimo, živimo pošteno. Brezvestno nagrabljena bogastva sejejo zamero, zavist in sovraštvo, zatorej brez globalne pravičnosti ne bo svetovnega miru. Gospodarsko in politično moč moramo uporabiti za dobrobit človeštva, ne pa jo zapravljati v surovih bitkah za prevlado nad drugimi. S posebno skrbjo za otroke, ostarele, revne, invalide, begunce in osamljene smo dolžni ohranjati sočutni duh s trpečimi. Potrudimo se za vzajemno spoštovanje in ohranjanje dostojanstva. Ne lažimo, marveč negujmo resnico. To še posebej velja za zaposlene v množičnih občilih, umetnike, pisatelje, znanstvenike, voditelje držav, politične stranke in predstavnike verstev. Brez resnicoljubnosti ni pravice. Preprečimo spolno izkoriščanje in diskriminacijo, spoštujmo in ljubimo se med seboj. Brez skupnega življenja v partnerstvu življenje ni človeško."

"Deklaracija je sklenjena z ugotovitvijo", je še prebral Paolo, "da se svet ne more spremeniti na bolje brez vsesplošne preobrazbe duhá in javnega življenja. Na srečo smo začeli trezneje in bolj osveščeno gledati na vojno in mir, na gospodarstvo in ekologijo, vendar moramo takšen preporod doseči tudi v etiki. Slehernik si zasluži dostojanstvo in pravice, zato je odgovoren za vse, kar dela ali opušča. Univerzalni konsenz o vseh spornih etičnih vprašanjih bo težko doseči, toda na mnogih področjih se je že razvila nova zavest etične odgovornosti. Zategadelj naj čim več poklicnih skupin – denimo zdravniki, znanstveniki, poslovneži, novinarji in politiki – še naprej kuje in upošteva sodobne etične kodekse, iz katerih bodo črpale odgovore na težke dileme. Če se ne bo preoblikovala zavest posameznikov, se svet ne more spremeniti na bolje. Skupaj lahko premikamo gore."

Paolo je obmolknil in se zamišljeno popraskal po ščetinasti bradi, medtem ko je občestvo kot v nekakšnem transu odkorakalo proti svojim domovom.