Šerbedžija v Izoli: "Ko enkrat postaneš tujec, vzljubiš takšno življenje"

Rade Šerbedžija je eden največjih igralcev nekdanjega jugoslovanskega prostora, ki se lahko pohvali tudi z izjemno mednarodno igralsko kariero, od Hollywooda do evropskega filma. Sodeloval je tudi z vrsto vrhunskih umetnikov.

Trenutno živi na Reki, kjer zadnja leta tudi poučuje na tamkajšnji novi igralski akademiji. Šerbedžija se o političnih vprašanjih tokrat ni želel pogovarjati. "Že več let igram sam s seboj nekakšno igro in ta je, da ne želim dajati nekih velikih političnih izjav, ker me to več ne zanima. Ugotovil sem, da sem igralec in da me radi gledajo tudi tisti, ki sledijo popolnoma napačnim ali drugačnim političnim vizijam," je še pojasnil v intervjuju za STA, čigar krajši povzetek objavljamo tudi mi.

Šerbedžija je na izolskem festivalu Kino Otok predstavljal film italijanskega režiserja Andree Segrea z naslovom Ime mi je Li, v katerem igra ribiča s slovanskimi koreninami in nadimkom "poet". V filmu, ki je postavljen v italijansko mestece Chioggia v Beneškem zalivu, vzpostavi pristno in nežno prijateljsko vez s prav tako priseljeno Kitajko.

V pogovoru je o filmu povedal, da je svoje življenjske izkušnje tudi tokrat prenesel v filmsko vlogo. "Ko govorimo o samoti, tujstvu v manjši ali večji družbi, ni večjih razlik, še vedno gre za tujca. Vem kako tujec hodi, kako se usede, kako pije, kako kadi in kako molči," je pojasnil in dodal, da mu je uspelo narediti eno svojih najboljših filmskih vlog.

Na vprašanje kje se počuti doma, je odgovoril, "da je dom seveda zelo pomemben. Toda, ko enkrat postaneš tujec, vzljubiš takšno življenje". Pred nekaj leti mu je prijatelj, hrvaški pesnik Daniel Dragojević rekel, "kako ti jaz zavidam, tebi je uspelo tisto, kar meni ni vse življenje, postati tujec v lastnem narodu".

"Nekaj posebnega je namreč v tem, ko iz takšne pozicije bolj natančno vidiš stvari, si nekako pomirjen, mirnejši, konec koncev si sam. Ne odgovarjaš za nič in si na svoji cesti, kot Don Juan. Na nek način izgubiš ta življenjski nagon, ki ga imamo vsi ljudje, pripadati nečemu. Jaz ljubim vse svoje, svoje srbsko, svoje hrvaško, svoje slovensko, vse to ljubim na nek poseben način. In kot žival občutim samo vonjave, vonj tega morja, vonj vsega, naše kože, vsega našega. Pravzaprav je lepo postati te vrste pacifist," je povedal filmski "poet"

Poudaril je, da gre za umetniški film, kakršnih ne delajo več, in dodal, da ne razme zakaj vsi še naprej "kopirajo" Američane, čeprav so se ljudje teh filmov že naveličali. Ta film je drugačen, pravi. Po njegovih besedah naj bi nekatere ankete tudi presenetljivo pokazale, da si ljudje, predvsem mlajši, na filmu več ne želijo mega zveznikov, ampak predvsem neznanih igralcev.

Šerbedžija se v zadnjem času posveča tudi poučevanju na novi reški akademiji, ki je posebna tudi v tem, da študij scenskega govora poteka tako v hrvaškem kot angleškem oziroma ameriškem jeziku, kar po njegovih besedah bodočim igralcem omogoča preboj na svetovno filmsko in gledališko sceno. Povedal je, da je finančna kriza zajela tudi filmsko industrijo. Poleg razpolovljenih honorarjev pa težavo vidi predvsem v tem, da ni več denarja za dražje filme, ki predvidevajo bolj spektakularno scenografijo.