SABININO PISMO: “Namesto, da se od tujcev učimo, jim pošiljamo svoj najboljši kader!”

Že dalj časa želim izraziti svoje mnenje, vendar ga zaradi trenutne službene situacije na socialnih omrežjih ne morem. V bistvu ne morem, ker ne želim prizadeti šefa. Poskusila sem spremeniti zadeve v podjetju kjer delam, vendar brez uspeha.

Verjamem, da večina zaposlenih niti pomisli ne na take zadeve, vendar smo prišli v čas, ko si ne dovoliš zavrniti prošnje svojega šefa na Facebooku in je nato tvoje življenje, ki ga deliš s "prijatelji" omejeno. Ampak, to je druga tema. Kakor koli, ne želim se javno izpostavljati.

Skoraj dve leti je od tega, ko sem nenadoma ostala brez službe. Zdaj imam celo dve, to ni problem. Mnenja sem, da tisti, ki želi delati, bo vedno našel službo. Vendar kakšno?

V času krize, ogromnega števila brezposelnih in kapitalizma, se očitno podjetja ne zavedajo, da okrog njih hodijo ljudje, ki bi z znanjem, voljo do dela in samozavestjo lahko njihovo podjetje dvignili na višji nivo.

150 prošenj, dva razgovora

Ne razumem. Ne razumem, ker sem v dveh letih poslala najmanj 150 prošenj, takih in drugačnih. Imam izkušnje v marketingu, prodaji, vodenju kolektiva, računovodstvu, dobro poznam poslovni bonton, sem kreativna, iznajdljiva, zgledam super, mlada sem, otrok nimam in v vsakem podjetju delam, kot bi bilo moje… Pa sem bila v dveh letih le na treh razgovorih.

Moj CV je skrbno napisan, že večkrat predelan, spremno pismo prilagodim razpisanemu delavnem mestu, celo tako, da je v drugačni obliki,...  in nič. Celo pošiljala sem prošnje podjetjem, ki niso imela razpisanega prostega delovnega mesta in jim opisala, kako bi jim jaz pomagala do želenih ciljev,  pisala o mojih idejah in kaj bi lahko izboljšali. Dneve sem preživljala v analizi podjetij, od katerih nisem dobila niti piškavega odgovora.

Kaj tukaj sploh počnem?

V podjetju, kjer delam, se jaz bolj sekiram za podjetje kot naš direktor. Sodelavci opravijo svoje delo in ob 16.00 odidejo. Vsem je vsako dodatno delo odveč in prav nič slabe vesti nimajo. Jaz pa ne spim ponoči, če moje delo ni opravljeno. Kot otrok vzgojen v socializmu, sem rasla v duhu "delaj, delaj in delaj.” Delam. Konkretno. Imam rezultate, ki se jih da ovrednotiti. Delam vse kar lahko, da bi bilo podjetje boljše, organizacija dela lažja, da bi se med seboj razumeli, da zaslužimo več itd. pa vseeno se vsak dan sprašujem, kaj tukaj sploh počnem? Ali res ni podjetja, ki bi potrebovalo sposobno, mlado, komunikativno dekle? Predvsem pa zaposlenega, ki ima ogromno energije, volje do dela in dela v podjetju, kot bi delal v svojem?

Žalostno. Vsakič znova razmišljam o tujini. In nato berem članke in berem, kako se čudimo, ker vsako leto toliko mladih zapusti svoj dom v iskanju boljšega. Dragi delodajalci, zbudite se! Prenehajte uporabljati svoje "veze" za zaposlovanje, ampak pretehtajte, kdo bo bolje delal - tisti, ki mu očka uredi službo in ima že celo življenje vse na pladnju ali tisti, ki se mora iz dneva v dan boriti že celo življenje?

 

Nekdo, ki ve, kaj borba sploh je in bo motiviran, bo najboljši delavec, kar ga boste imeli. In motivacija ne pomeni samo (!) finančne, preberite si, kako se motivira delavce, kaj nekomu pomeni en dan “fraj" kar tako ali pa javna ali pisna pohvala!

“Če kravo želiš molzti, jo moraš prej dobro nahraniti!”

Denar ni vedno najpomembnejši, je pa enkrat nekdo rekel; "če kravo želiš molzti, jo moraš prej dobro nahraniti!” Vi pa molzete do te mere, da zaposleni postanejo apatični, brez volje do dela in na koncu celo brez volje do življenja. In tisti, ki jo imajo, ne prestopijo praga podjetij, ker se išče nekoga, ki ga je nekdo za rokico pripeljal do vhodnih vrat in mu rekel, tam potrkaj!

Slovenija je moj dom, od katerega se ne morem ločiti kar tako, vendar nimam niti še 30 let in bom kmalu v fazi, ko se bom nasitila stanja v katerem smo! Samo zato, ker gnijem. Samo zato, ker vem da sem sposobna, ker vem, da lahko in ker v življenju želim nekaj doseči.

Moja Slovenija, kako narobe svet si. Namesto, da se od tujcev učimo, jim pošiljamo svoj najboljši kader.