Recenzija: The world's end

Zgodba: Zelo preprosto. Po dvajsetih letih se skupaj zbere skupina prijateljev s srednje šole, da bi obujala spomine in ponovila "sprehod" po vseh dvanajstih pubih svojega rodnega mesta. Poudariti pa je treba, da idejo o ponovnem druženju predlaga edini, ki v življenju ni uspel in nima ničesar v življenju in mu uspe na kup zbrati osebe, ki so skorajda ponotranjile spomine srednješolskih let. Povrhu vsega pa med obiskom rojstnega kraja ugotovijo, da se je mesto (zelo) spremenilo … lokali pa so še vedno isti.

V družbi in ob kozarčku nečesa        

Komedija The World's End je eden izmed tistih filmskih izdelkov, ki so primerni ravno za poletni čas. Od občinstva ne zahteva prekomernega razmišljanja, prisotne je veliko zabave in akcije. Vsem je blizu popivanje ali vsaj pitje alkoholnih pijač v družbi, pa vsi se zelo radi družimo, predvsem s prijatelji. Recept je popoln. Za nameček pa je v glavni vlogi Simon Pegg (Paul, Hot Fuzz), ki v filmu blesti in dokazuje svojo krepko umeščenost v žanrskem filmu. Sem pa prepričan, da brez Nicka Frosta (Paul, Hot Fuzz) film ne bi bil isti – skupaj dokazujeta, da sta tim in da sooblikujeta tisto kemijo, ki spravlja gledalce v smeh. Seveda, začinjeno še z britanskim humorjem.

V prej omenjenem popolnem receptu kvalitetne komedije ne smemo pozabiti na režiserja, Edgarja Wrighta (Hot Fuz, Shaun of the Dead), ki je s prej omenjenima igralcema že sodeloval v skorajda že kultnih britanskih komedijah, ki pa v svojem bistvu nosijo tiho družbeno kritičnost in skozi parodičnost izpostavljajo problematiko že grozljivega ustvarjanja po tekočem traku (hollywoodske) filmske industrije.

Poleg tega pa je prisoten poudarek na osebnostnih težavah vsakdanjega človeka: strahu pred osamljenostjo ali izgubo bližnjega, problematiki vsakovrstne odvisnosti, odtujenost itn.

Kakšno pivo manj …

Film nosi v sebi nekaj kiksov in čudno bi bilo, da ne bi. Ena izmed težav pri tovrstnem filmu je pozabljanje na detajle, ko se prekomerno osredotočajo na potek zgodbe in "piljenje" osebnosti likov. Hkrati opažam, da britanski filmi, ki so načrtovani za množično projiciranje, radi spajajo ameriški in britanski humor, kar ni vedno dobra poteza. Sploh z vidika žrtvovanja dolgoletne tradicije otoških dovtipov za direktne in ne toliko zabavne čezoceanske samoumevnosti.

Kljub vsemu je The World's End gledljiv, zabaven in predvsem snovan za skupinsko gledanje, ker, kot sami v filmu izpostavijo, v slogi je moč.