Recenzija: Jurij in pogumni vitezi

Zgodba

Jurij je zdolgočasen nad življenjem v popolnoma zbirokratiziranem kraljestvu, ki se na viteze spominja le še v legendah, in noče slediti očetovim korakom v odvetništvu. Odloči se slediti svojim sanjam in odpravi se na urjenje za viteza v odročni samostan, kjer ga tri starešine poskušajo izučiti v umetnostih boja in soočanja z nevarnostmi. Hkrati pa se kraljestvu obeta novo zlo, ki ga vodi eden izmed izgnanih vitezov, da se kraljici maščuje in prevzame prestol. Jurij se izkaže za še zadnji up proti zlobnemu vitezu in dokazati bo moral, ali res premore srce pravega viteza.

Jurij je, pa tudi ni vitez

Jurij pooseblja vse mlade, ki stremijo po doseganju sanj, ki jih nosijo v sebi dolgo let in ki morajo proti družbi, predvsem pa staršem, da dosežejo želene cilje, ki po navadi so, seveda nedosegljivi. Film se predstavi kot glasnik doseganja vsega, kar si želimo, le če vnesemo dovolj truda in motivacije. Vse je dosegljivo. In prav je, da smo pravični, pravi zgodba. In tudi vsi lahko postanejo karkoli želijo – ni ovir. Vse lepo in prav, vendar kdo bo razjasnil malemu otroku čez nekaj let, da ni ravno tako. Da v risanki se lahko vse pripeti, ker mi tako želimo prikazati in si po tihem želimo. Ker nas filmska industrija malce zavaja?!

Jurij in pogumni vitezi nosi morebiti častni namen ponujanja nečesa čistega za mlajšo populacijo, vendar že v osnovi ne ponudi obljubljenega, saj vitezov ne naštejemo niti na prstih ene roke. Od pogumnih pa enega starost daje, drugi je zloben in tretji navaden smrkavec – zgodba me spominja na slovenske ljudske bajke, v kateri imajo naši junaki vedno bolj stranske vloge, skorajda podobe nejunakov. Film te popelje do razmišljanja o Cervantesovem Don Kihotu.

Animirani celovečerni film je prijetna projekcija za družino, vendar to je tudi vse. Vse je postavljeno klišejsko, ni presežka in tovrstne zgodbe "sledi svojim sanjam, ki jih boš dosegel" smo že neštetokrat videli. Jurij pa sploh ni ime za viteza.