Recenzija: Dostavljalec

ZGODBA

V naših multipleksih se predvaja komedija Dostavljalec (v izvirniku The Delivery Man), v kateri se srečamo s prej omenjeno tematiko preobilnega doniranja in nepričakovanega otroškega bumeranga za prekomerno masturbiranje v zameno za denar. David Wozniak (Vince Vaughn) služi kot dostavljalec mesa za družinsko mesnico. V življenju ni dosegel veliko in ni pustil večjega pečata, povrhu vsega pa njegova partnerica razmišlja, da ga ne bi vključila v življenje njunega otroka v pričakovanju, v očeh članov družine je le nezanesljiv uslužbenec in dolžan je veliko vsoto denarja določeni kriminalni združbi. David je sam sebi patetičen in brez smisla, dokler ga iz klinike za umetne oploditve ne obvestijo, da je po "majhni" pomoti oče 533 otrok, od katerih jih velik delež želi izvedeti identiteto pravega – biološkega očeta. David, postavljen v totalno nepričakovano in zmešano situacijo, se odloči, da bo to trenutek, s katerim bo spremenil svoje banalno življenje.

Vince bi moral Vaughn

V zadnjih letih se je Vince Vaughn pojavljal v številnih ne ravno uspešnih filmih, med zadnjimi polomijami lahko štejemo The Internship, da bi spet pridobil priljubljenost občinstva in se zmagovito vrnil na sceno.

Z Dostavljalcem se sprva začuti, da bi mu lahko uspelo, ker smo priča nekoliko bolj tihemu, manj blebetavemu Vaghnu, preko katerega se izpostavi tema očetovstva, iskanja življenjskega bistva in moralnosti, vendar igralec izpade neprepričljiv in zopet zavijemo z očmi ter si lahko le mislimo, da, seveda, bo on odigral "skoraj" 40-letno zgubo. Spet. In spet. Preostali igralci oziroma liki pa sploh ne pridejo v ospredje, da bi se lahko z njimi ali identificirali ali da bi močneje vplivali na celotno pripoved. Vaughn bi moral za svoj naslednji projekt dobro premisliti in se zamisliti, ali bo celo življenje igral odrasle luzerje oziroma ostal v spominu kot tisti, ki je igral odrasle luzerje.

Dostavljalec ne dostavi

Ideja filma je ljubka, teoretično možna in na prvi pogled intrigantna. Seveda, meji na obsojanje moške večne izprijenosti in, lahko bi rekli, banalizira spolnost ter umetne oploditve, vendar film pritegne našo pozornost. To pa je tudi vse.

Med filmom se pričneš spraševati preveč vprašanj in podvprašanj o poteku zgodbe, pripoved se večkrat izgubi ali pa servira samoumevne rešitve nekaterih zapletov (primer vračanja velike vsote denarja kriminalni združbi; partneričino sprejetje dejstva, da ji je David skrival dejstvo o svoji množični masturbaciji …). Dostavljalec ne dostavi pričakovanega, ker ne doseže zastavljenega cilja. Pa analogija mesa in otrok mi ni ravno sedla.

Še huje

Celostno gledano, film je gledljiv, saj Vince Vaughn uspe nekajkrat nasmejati, ne glede na svojo večno filmsko vlogo zgube. Vendar najhuje je izvedeti, da je Dostavljalec le rimejk dve leti starega kanadskega filma z naslovom Starbuck, ki je ob svojem izidu prejel veliko pozitivnih ocen. Ni pa to vse. Režiser obeh je Ken Scott (isti režiser!) in scenarij obeh je skoraj popolnoma enak. Niti imena likov niso spremenili. Na podlagi zbranih podatkov Dostavljalcu niti rimejk ne moremo reči, saj je ena velika kopija, ki, v primerjavi z originalom, nima duše in ob koncu ne dostavi želene občutke ob ogledu filmskega izdelka, ki naj bi podal prijetno sporočilo družinske ljubezni. Kopija izgubi smisel in gledalec izgubi voljo.

Več recenzij najdete s klikom na to povezavo: Filmofilofilmu