MANCA KODRIČ: Psihoterapija v Sloveniji

V Sloveniji nimamo zakona o psihoterapiji, ki bi urejal to področje. Ni torej zakona, ki bi določal kdo se lahko kvalificira kot psihoterapevt, kakšno izobrazbo in izkušnje mora imeti (npr. da mora imeti terapevt opravljeno specializacijo iz ene od priznanih smeri psihoterapije, da mora imeti opravljeno določeno število ur teoretičnih predavanj, vaj, seminarjev, osebne izkušnje, supervizirane prakse in psihosocialne prakse v specifičnih ustanovah). Ni torej jasnih določil kdo so posamezniki, ki lahko ta poklic kakovostno opravljajo. Psihoterapijo lahko v Sloveniji opravlja tako rekoč vsak samooklicani psihoterapevt, ki je opravil tečaj ali dva (ali pa tudi ne), si nadel naziv, odprl podjetje ali zavod in začel delati. To je seveda zelo nevarno, saj je posledično na trgu veliko psihoterapevtov, ki pa to dejansko niso in lahko naredijo veliko škode, če poklica psihoterapije zaradi pomanjkanja znanja, izkušenj in redne supervizije ne opravljajo korektno. Posledično seveda tudi nimamo preglednega sistema informiranja o vrsti in kvaliteti psihoterapevtskih storitev. Nimamo torej registra obstoječih psihoterapevtov, saj tudi ni jasnih določil kdo naj bi to sploh bili.

Prav tako pravice klientov niso zaščitene, saj etičnega nadzora praktično ni. Kakor nimamo zakona, tako tudi nimamo svojega etičnega kodeksa za psihoterapevtsko področje. Imamo pa Etični kodeks Evropske zveze za psihoterapijo in Etični kodeks Združenja zakonskih in družinskih terapevtov, ki mnogim služita kot vodilo. Kljub temu, da nimamo svojega etičnega kodeksa, pa smo z naravo svojega poklica zavezani k določenim etičnim načelom katerih absolutno ne smemo kršiti.

Poklic psihoterapevta ni registriran in ni reguliran. Kot poklic torej psihoterapija pri nas sploh ne obstaja. Obstaja zgolj kot dejavnost. Posledično seveda tudi ni razpisov za tovrstna delovna mesta, pa čeprav bi bili najbrž marsikje potrebni prav psihoterapevti. Nihče nas namreč ne more zaposliti tam, kjer bi nas sicer potrebovali, na primer v sociali, šolstvu ali zdravstvu.

Psihoterapija je preslabo integrirana v sistem javnega zdravstva. Zavarovalnice ne plačujejo psihoterapevtskih storitev na tržišču, kar pomeni, da koncesije za psihoterapevtske storitve ni. Psihoterapija obstaja samo kot samoplačniška dejavnost, terapevti pa delujejo izključno v privatni praksi. Delovanje v privatni praksi pa terapevta kot samostojnega podjetnika tudi veliko stane. Posledično so cene psihoterapije precej visoke. Tako ostaja psihoterapija nedosegljiva mnogim, ki bi jo potrebovali. Med socialno ogroženimi posamezniki je namreč veliko takih, ki bi potrebovali pomoč psihoterapevta, a si te ne morejo privoščiti. Kar pa je krivično, saj je psihoterapija human poklic, ki naj bi deloval izključno v dobro sočloveka. In kot taka bi morala biti dosegljiva prav vsakemu, ne glede na njegov finančni status.

Tudi publicistična dejavnost je skromna. Prva in edina slovenska strokovna in znanstvena revija iz področja psihoterapije Kairos, je začela izhajati šele leta 2007. Premalo je strokovnih knjižnic s psihoterapevtsko literaturo, premalo je kvalitetnih mednarodnih strokovnih prireditev. Javnost je nasploh premalo seznanjena s psihoterapijo in mnogi še vedno ne razlikujejo med psihiatrijo, psihologijo in psihoterapijo. Ni sistematičnega raziskovanja na področju psihoterapije. Prav tako ni fundacij, ki bi zbirale sredstva za razvoj psihoterapije. Izjema je fundacija Freud, ki je bila ustanovljena znotraj Fakultete Sigmunda Freuda, a to ni dovolj.

Prav tako ni nacionalne mreže ustanov, kjer bi potekala psihoterapevtska praksa in kjer bi edukantje psihoterapije lahko opravljali supervizirano prakso. Čeprav je potrebno poudariti, da v Sloveniji dosegamo določene premike v tej smeri. V Ljubljani že od leta 2006 obstaja fakultetni študij psihoterapije Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, katerega je leta 2013 Nacionalna agencija za kvaliteto v visokem šolstvu Republike Slovenije tudi akreditirala. V sklopu fakultete je bila ustanovljena tudi Psihoterapevtska ambulanta. Ambulanta nudi kvalitetne psihoterapevtske storitve, hkrati pa je tudi učna baza za prakso študentov pod supervizijo. Zaenkrat obstaja samo v Ljubljani.

Nujno torej potrebujemo zakon, ki bi uredil področje psihoterapije in zagotovil visoko strokovnost dela ter strokovni nadzor. Zakon, ki bi psihoterapijo opredelil kot samostojen poklic in točno določil kdo lahko opravlja poklic psihoterapevta; kateri so pogoji in standardi za to, da se nekdo lahko kvalificira kot psihoterapevt, katera vrsta izobrazbe ter katere oblike in načini izobraževanja. Zakon bi posledično omogočil register ustrezno usposobljenih terapevtov. S tem bi tudi onemogočal opravljanje tovrstne dejavnosti tistim, ki za to niso ustrezno strokovno podkovani. Če bi imeli zakon, bi seveda morali imeti tudi etični kodeks, ki bi zaščitil uporabnike psihoterapije in opredelil tudi ustrezne sankcije za kršenje le tega. Prav tako bi bilo nujno, da bi zakon omogočil integracijo psihoterapije v sistem javnega zdravstva in s tem omogočil tudi koncesijo za psihoterapijo ter tako večjo dostopnost te storitve za uporabnike.

Pot do tja je še dolga. Za to, da bi lahko dobili zakon, bi najbrž morali najprej doseči soglasje tako znotraj terapevtskih vrst, kakor tudi med psihoterapevti, medicinskimi oziroma farmacevtskimi lobiji in psihologi. Prav tako je potrebno vzeti v ozir, da javnosti žal ne zanimajo samo humanistični vidiki, ampak želi videti pozitivne finančne učinke.A vendar, kot sama zmeraj rada pravim, upanje zadnje umre.

Tako, prišli smo do konca današnje kolumne. V prihodnji se bom posvetila temi kako izbrati zase dobrega psihoterapevta. Nasvidenje do takrat.