Prvega ne pozabiš nikoli

Šef hodi po kruh v eno izmed pekarn v centru Kopra in že najmanj stotič je privlekel s seboj nerazložljivo brezokusno štruco kruha, posejano z nečim, kar bi lahko bilo laneno seme, kar se mene tiče pa tudi pobarvani maše papir, toliko okusa ima.

"Od vsega si kupil to!?" zajedljivo pripomnim. Je toliko dober, da kupuje kruh za oba, jaz pa, ki podarjenemu konju naredim zobozdravstveni sistematski, največkrat nad njegovo izbiro zaviham nos, če niso imeli tistega, za kar sem ga prosila.
"Joj, ti grem iskat kaj drugega?" izgleda resnično v skrbi za mojo dobrobit. Seveda me občutek krivde zabije do podtalnice.
"Ne, eh ... Kje pa," rečem in se delam, kot da je pobarvan kruh pravzaprav užiten.
Šef se je neizmerno pomehkužil, odkar je zaljubljen. Kar se mene tiče, je v fazi gregorjevega že kakšna dva meseca, gruli in čivka od veselja, od njega puhti dobra volja in želja po miru na svetu.
"Notri dajo barvilo, da bi ljudje mislili, da gre za polnovrednega, dejansko pa je vse skupaj komaj dobro za drek štukat," mu rečem spravljivo.
Nasmehne se mi.
"Kaj praviš?"
Šele tedaj vidim, da pod mizo piše SMS. Kot zaljubljen šolarček. Vsi njegovi SMS-ji se po novem končajo z xoxo, čeprav jih ima čez 30. Lažem, čez 35.
Namesto, da bi mi šlo ob tem na smeh, se samo opomnim, da sem cinična stara coprnica, ki stalno kritizira in objeda, namesto da bi se šopirila v soju prihajajočih srednjih let oziroma pozne mladosti.

Ko sem pomislila, kako daleč je že od tega, kar sem bila nazadnje zaljubljena, mi je šlo že na jok. Kdaj ste bili vi nazadnje zaljubljeni? Ne mislim, kdaj ste ljubili. Kdaj ste občutili metulje in divjanje srca, vznesenost, hlastanje za drugim, dihanje istega zraka v popolni blaženosti?
Prvič se mi je zgodilo že v vrtcu. Seveda je bila to platonična ljubezen, brez telesnih dotikov, razen priložnostnega držanja za roke. Imela sem pet let in sem natančno vedela, s kom se bom poročila. Skoraj bi se uresničilo. A se ni. Skupaj imava otroka, a sva kljub temu narazen. To je bil Volk. Moji mami je povedal, da me bo čuval pred drugimi in mi je nabiral rože iz sosedinega cvetličnega korita, pa tudi zakuhal mi je kakšno.
Najhujša je bila ta, da se je prenehal zanimati za dekleta. Čeprav sva se še vedno skupaj igrala, ker sva bila soseda, sem odpadla, kadarkoli je imel možnost čas deliti s svojimi kompanjoni. Tako je ostalo vso osnovno šolo, dokler ni nekega poletja nenadoma spet zapihal veter v mojo smer. Kako se je to zgodilo, ne bom nikoli pozabila.
Pri 13 letih sem bila zadnja med dekleti v razredu, ki še ni napredovala v samooklicano elito tistih, ki so iz deklet postale ženske. Da me je to blazno spravljalo v obup, ni potrebno posebej poudarjati. Neznosno sem si želela, da bi doletelo tudi mene in da bi končno lahko z gotovostjo potrdila, da se moje telo prebuja.

Nekega dne sva se z Volkom pogovarjala na Jasi, to je bil rob grička s travnikom v bližini našega doma, kjer je v senci dreves tekel prikladno skrit obkrhan zidek. Tam sva sedela in se zafrkavala, ko sem nenadoma začutila, kot bi se mi v trebuhu čreva obrnila in ostro me je zabolelo. Stisnila sem zobe in kmalu je minilo. Že nekaj minut za tem sem ob pogledu na kratke hlačke opazila, da se mi je na njih narisal rdeč madež. Ni mi bilo treba razmišljati o tem, kaj to je, hotela sem samo čimprej pobegniti, ker me je bilo grozno sram.
Na žalost nisem bila edina, ki sem opazila, kaj se je zgodilo.
Volkec je zajel sapo in širokih oči rekel "Fešta ti je ušla!"
Vstala sem, da bi pobegnila, a me je ujel za roko. Brcnila sem ga in ga mlatila po ramenih, ampak me je trdno držal in me privil k sebi.
"A je prvič?" me je vprašal, medtem ko mi je sopihaje tiščal roke za hrbet.
"Spusti me, prasec! Ja, je prvič!" sem mu zasikala.
Še vedno me je držal in me je pogledal v oči. Nežno in neskončno potrpežljivo.
"Zdaj imaš lahko otroke," je rekel, kot da bi to pomenilo, da je mojim delnicam zrasla vrednost, da sem vredna zanimanja ali da je čakal samo na to. Potem se je nasmehnil. In me poljubil. Zgodilo se je na isti dan: prva menstruacija in moj prvi poljub.

Prvega poljuba sem se neskončno bala, saj sem bila prepričana, da lahko fant v trenutku ugotovi, da se prvič poljubljaš, in ti reče, da si zanič. Ker bi bila to tragedija vesoljnih razsežnosti, sem prebrala vse članke v dekliških revijah na to temo.
Ampak nič me ne bi moglo nikoli pripraviti na to, kar sem takrat doživela. Niti približno ni bilo podobno ničemur, kar so opisovale revije ali moje sošolke. To je bil resnično sladek poljub, sladek v pravem pomenu besede, imel je okus po liziki, po jagodah, po soncu in brez kakršnih koli zadržkov si je prisvojil moj jezik s svojim in ga ovil v mehkobo. Prisesala sem se nanj kot čebela na cvet. Zaradi mene bi lahko trajal tudi večno, ampak takrat sem bila neumna in preveč razburjena, zato sem se naposled umaknila in v smehu stekla domov. Kaj bi dala, da bi se lahko vrnila nazaj in tisti poljub podaljšala!
Čeprav sva si jih z Volkom pozneje delila še mnogo, je bil ta nedvomno najbolj nedolžen in raziskujoč. Na nek neizrečeni način sva si obljubila pripadnost, čeprav sva bila oba šele v šoli, on v srednji, jaz v osnovni.
Vse to me je obšlo v tistem hipu, ravno medtem ko je šef zaključeval svoj xoxo.

Grižljaj mi je zastal in pogledala sem v kos kruha v roki. Bog ve, kako bi se dalo izvedeti, ali je tudi kruh, ki ga ješ, pobarvan. Kot rjav sladkor. Kar poskusite, le podrgnite ga med prsti ali v dlani. Če postane bel, je to navaden, rjavo pobarvan sladkor, ki si ga v kavo vsujete brez občutka krivde in z malo barvila. Koliko stvari v našem življenju je fake. Koliko bolj zaradi tega cenimo prve, prvobitne in prave. Prve dogodke. Prve trenutke. Prve spomine.

Na prvi šolski dan vas toplo pozdravljam V.