Premalo kuhana filmska pojedina

Carl Kruger (Jon Favreau) je šef kuhinje v eni izmed pomembnejših restavracij v Los Angelesu. Restavracijo obišče najpomembnejši kulinarični kritik v mestu, kar Carl sprejme kot izziv in možnost, da pokaže svojo še vedno prisotno ustvarjalnost pri pripravi hrane. Vendar Carla pri izzivu onesposobi lastnik restavracije (Dustin Hoffman) in ga prisili k pripravi jedi iz redne ponudbe, na katere so vse stranke 'trdno' navajene. Carl mora sprejeti navodilo in naposled prejme slabo oceno s strani kritika. Od te točke naprej se Carlu vse samo obrača v napačno stran, vse dokler se ne odloči, da bo ne samo šef kuhinje, temveč tudi sam svoj šef.

Režiser filma, Jon Favreau, se po treh letih vrača s celovečerno ponudbo. Poleg režiserske vloge, nosi še glavno igralsko vlogo in spisal je tudi celoten scenarij. Pravi šef kuhinje. Tudi zredil se je, kar sovpada z njegovim filmskim izdelkom, ki izpade prava velika in pompozna jed, ki si jo želiš nemudoma okusiti. Ob vsakem mežiku pa ugotoviš, da gre za tradicionalno jed znotraj družine komedij. Favreau je želel spajati tradicijo z novim, vendar ne na kulinaričnem področju, temveč tehničnem. S svojo formo klasične komedije, ki jo je zmešal z vseprisotno internetno manijo oziroma trendovskimi socialnimi omrežji (skozi celoten film se konstantno promovira Twitter), je računal na zagotovljen uspeh. Povrhu pa je, če se vračamo na tradicijo po ameriško, začinil ponudbo z idejo še prisotnega in povsem (zanj oziroma za njegov glavni lik) dosegljivega ameriškega sna.

Sprva preprosta komedija sedaj izpade precej ambiciozen projekt, kar se izkaže za neobvladljivo. Slednje je vidno v drugi polovici filma, ko očitno okusimo manko truda, domišljije in vnosa tistega 'novega', kar bi res staromodno obliko komedije približalo publiki in našemu času.

Skozi njegov filmski meni se nabere precej motečih sestavin poleg Sofie Vergare (in ne mislim na njeno podobo): zakrivanje oči ljudstvu s prikazovanjem kulinaričnega startup podjetja, ki je, seveda, ovito v aktualne trendovske retro hipsterske ideje, kot rešitve težav ne more delovati in skorajda nesramno izpade v času, ko je vselej očitno, da težavo brezposelnosti je treba rešiti na zelo visokih nivojih politike (predvsem v ZDA). Morda gre za motivacijo, vendar bodimo na realnih tleh in začnimo z realnimi možnostmi.

Če nadaljujem z realnim in možnostjo, se lahko navežem na očitno, a težko priznano,  resnico ZDA: vse (ali večina ameriške produkcije) sloni na plečih latinsko-ameriškega (tudi preseljenskega) prebivalstva. Oni najbolj garajo, delajo v najbolj neprijaznih okoliščinah in službah, njihova hrana je zelo prisotna v ameriških gospodinjstvih (ponekod jo Američani jemljejo za svojo), itn. V špansko-govoreči publiki je ameriška prihodnost, toda voditi jo mora pravi Američan – tisti beli, delovni, ustvarjalni, ki morda nosi židovski priimek. 

Pojedina se počasi pretvarja v že težko prebavljivo gmoto hrane. Grenki priokus pa sproži nenehno poudarjanje nujnosti internetnih viralnih zadev za pravi uspeh. Twitter je ključ za uspešno podjetno idejo v ZDA. Tako pravi meni Šefa.

Med vsakim obrokom so, seveda, tudi prijetni trenutki, okusni grižljaji in občutki užitka. Režiser v svojem food-porn-road-muviju omamlja s pretanjenimi in vojerskimi scenami priprave okusnih jedi, kjer se ti enostavno cedijo sline. Žal, nihče ne poje njegovih posebnih dobrot, le on sproti okuša med kuharskimi lastnimi eksperimenti, kar me spominja na slovenske filme, kjer liki le redkokdaj kaj pojedo. V Šefu smo vselej postavljeni pred dejstvom, da kuhinji je poglavitno ustvarjati, še bolj pa upati si ustvarjalnost prenesti v proces priprave (novih) jedi. Ker prava hrana in fantastični kulinarični proizvodi ne rabijo samo dober recept, temveč kuharskega umetnika.