Prejel je "italijanskega Pulitzerja"

Luciano Masi je bil italijanski snemalec, ki je, prav tako kot Vučič, snemal vojno dogajanje v Bosni. Delal je za televizijo RAI, umrl pa je pred dobrimi desetimi leti. V njegovi Cervii so obudili spomin nanj in tako v zadnjih petih letih podeljujejo nagrade, ki so v tem času pripadle predvsem novinarjem in literatom.

Letos se je zgodil precedens

Tokrat so prvič podelili nagrado snemalcu, ki prav tako pusti košček sebe v slikah, čeprav se na teh ne pojavlja. Pobudnica projekta Letizia Magnani pravi, da so s podelitvijo glavne nagrade snemalcu želeli dati veljavo celi ekipi, ki stoji za določenim prispevkom. "To, da je šla nagrada v roke Igorju, pa je povsem normalno, če pogledamo, kaj vse je naredil v vojni in kako je svetu predstavljal zgodbo o teh grozotah, ki so se zgodile na Balkanu."

"Vesel sem te nagrade," pravi Vučič, "saj smo ravno to želeli predstaviti ljudem. Delal sem z več novinarji, a z nobenim nismo kronološko poročali o vojni. Nismo delali kronike. Delali smo zgodbe, ki so bile zgodbe ljudi, posameznikov, ki pa so predstavljali celotno stanje v takratni Bosni."

Še največ časa je Vučič preživel v Sarajevu, kjer je delal s Tonijem Capuozzom, novinarjem hiše Mediaset. Ta je pred kratim tudi sestavil dokumentarec, ki prikazuje, kaj se je v tistih letih zgodilo v vojni, ves mozaik pa je sestavil z Vučičevimi posnetki. "Snemalec ni nekdo, ki dela po naročilu novinarja. Vedno pusti delček sebe v zgodbi. Spomnim se, kako je Igor po enem najhujših masakrov na enem od Sarajevskih trgov posnel umetno nogo, ki je po eksploziji granate zletela na cesto. S tem je povedal vse, mislim, da je to eden najboljših posnetkov iz vojne, ki prikazuje, kako je nekdo preživel nek napad in ob tem ostal brez noge. Ta človek se je ponovno naučil hoditi, a kot kaže le zato, da ga doleti še en, veliko hujši napad. Tega ni preživel. To so zgodovinski posnetki, ki pripovedujejo o vojni,"  je dejal Capuozzo.

Čas je za knjigo

Vsi, ki poznajo Vučiča, vedo, kako vneto pripoveduje zgodbe iz vojne v Bosni. Zgodbe, ki se morda kdaj slišijo napihnjene in nerealne, a to le do takrat, ko vse skupaj potrdijo tudi posnetki. "Sedaj je čas, da tudi sam napišem knjigo," pravi Vučič, ki namerava na papir spraviti predvsem zgodbe in občutke, sam pa se bo, kot pravi, izogibal pripovedovanju kronike.