Predsedniki v času kislih kumaric

Ko sem včeraj na teletekstu RTV Slovenija – in najbrž sem eden poslednjih gledalcev, ki ga sploh še uporablja – prebral, da bosta na jesenskih predsedniških volitvah poskusila kandidirati tudi nekdanji oficir slovenske vojske, znan tudi pod vzdevkom Pojoči major, ter brezdomka Fani, sem se, priznam, nekoliko zamislil.

Kaj se dogaja v glavah ljudi, da sprejemajo takšne odločitve? Kje je občutek njihove samokritičnosti? In tudi, ali je lahko naključje, da se vse to dogaja v mesecu avgustu, ko se celo resni, čeprav zelo zdolgočaseni in brezidejni mediji kolektivno bulvarizirajo na najbolj ostudnem tabloidnem nivoju?!

Potem mi je na misel prišla anketa, ki so jo pred kakšnim mesecem ali dvema opravili na Islandskem pred predsedniškimi volitvami. Samoumevni favorit je bil dolgoletni predsednik Grimsson (ki je po številu mandatov že prekosil Milana Kučana in Vladimirja Putina skupaj), toda med petimi protikandidati se je pojavila tudi 37-letna novinarka Thora Arnorsdottir, ki ji je sprva zelo dobro kazalo. Vseeno je na koncu slavil stari Grimsson, ki mu precej ljudi zameri, da je začel delovati politično. Ko so namreč Islandce na ulici spraševali, kdo je po njihovem najprimernejši za predsednika države, jih je precej odgovorilo, da je to vsekakor nekdo, ki prihaja iz ljudstva in ni politik.

Ta ideja si zasluži širšo obdelavo.

Siti smo politikov …

Ideja, ki jo podpira vedno več državljanov, nevladnih organizacij, nepolitičnih skupin, gibanj in civilnih združenj je namreč ravno ta: na protokolarno najvišji položaj v republiki izvoliti nekoga, ki ni politik in ki ne bo služil političnim strankam. Nasprotno, ta nekdo se bo zavedal, da njegov mandat izvira iz ljudstva, ki ga je tudi neposredno, demokratično in svobodno izvolilo na položaj predsednika republike.

Za konservativno levico in tradicionalistično desnico je takšno gledanje relativno novo in celo radikalno, vendar ima svojo logiko in predvsem smisel. V parlamentarni demokraciji so stranke same po sebi kreatorji politike. Če je volilni sistem proporcionalen, kot denimo pri nas, je koalicija tista, ki obvladuje poleg zakonodajne tudi izvršilno oblast. Na drugi strani je institucija predsednika republike, če ga ne izvolijo poslanci v parlamentu, temveč ljudstvo neposredno na volitvah, lahko neke vrste naravni korektiv preveliki koncentraciji oblasti v rokah (strankarske) politike. Živimo namreč v iluziji, da so samo profesionalni politiki tisti, ki lahko vodijo državo. Zakaj že? To je seveda velikanska in izjemno perfidna manipulacija, s katero želi politika ljudem onemogočiti, da bi se zavedali svoje moči in vpliva, ki ga imajo pri volitvah – in to velja še posebej za volitve predsednika republike, ki so edine neposredne in poštene volitve, na katerih volivci dejansko izvolijo človeka, ki ga hočejo.

Legitimnost je pri volitvah šefa države samoumevna in med vsemi volitvami tudi najbolj nesporna.

… in gospodarstvenikov v politiki

Razmišljanje islandskih volivcev je torej zdravo in racionalno: zakaj bi bil tudi predsednik politik, če pa jih imamo že v vladi in parlamentu dovolj. Oziroma preveč. Drugače povedano: ljudje, ki so se začeli zavedati sebe in okolja, imajo politike "poln kufer", jo prezirajo in celo sovražijo, a obenem verjamejo, da bi moral biti predsednik države – pri nas smo mu nekoč rekli celo Oče naroda – pač nekdo drug. Ne politik, temveč normalen človek iz ljudstva. Slovenci bi po svoji stari navadi takoj dodali, da bi bilo še bolje, če bi prišel iz gospodarstva …

Obsesija z gospodarstveniki je spričo umazanih tajkunskih afer v zadnjih dveh letih sicer splahnela, vseeno pa je v predstavi povprečnega človeka še vedno preveč naivnosti in poenostavitev. Zakaj neki bi se moral predsednik republike posebej dobro spoznati na ekonomijo?!

Plebs nečesa dolgo časa ni hotel razumeti: za predsednika države konec koncev šteje samo to, da je normalen, inteligenten, lepo vzgojen človek, ki se čim manj laže. Ki ni pretirano samovšečen. Ki dela v korist države. Ne pa za lastni ego ali napuh. Vse drugo je nepomembno. Govoriti o vrlinah, poštenju, akademski karieri, sposobnosti in mednarodnem ugledu je eno navadno sprenevedanje. Lahko bi uporabil tudi kak sočnejši samostalnik …

Bolje ne bo nikoli?

Na neposrednih volitvah, kakršne omogoča slovenska ustavna ureditev, bo torej izvoljen moških srednjih let, ki ne daje občutka konfliktnosti. Človek umirjene retorike in zadržanosti. Morda celo dolgočasnosti. Poudarjenega smisla za skromnost. Ki ne bo zapravljal za luksuz. In tako dalje. Skratka, Slovenci hočejo, da jih predstavlja arhetip njihove domnevne samopodobe. Domnevne zato, ker ni objektivno priznana. Vprašajte Hrvate, Avstrijce ali Avstralce, kaj si mislijo o Slovencih. Toda to niti ni pomembno, kajti ljudstvo si pač vedno pripisuje vrline in značilnosti, ki krepijo vero v pozitivno samopodobo. Če odštejemo alkoholizem, nadpovprečno suicidarnost in sosedsko privoščljivost, ki jo pogosto zamenjuje prepirljivost, potem smo majhni, delovni in pošteni. Pa naj bo tak še predsednik! Kliše pač.

Zategadelj je iluzorno pričakovati, da bomo v naslednjem desetletju kot nacija tako napredovali, da se bodo stereotipne iluzije razblinile, družbena zavest pa dvignila do te mere, da netipični, apolitični kandidati za predsednika republike ne bodo deležni apriornega zasmehovanja ali ignorance medijev. Mutatis mutandis to velja seveda tudi za kandidate same: dokler se bodo na volitve "prijavljali" posamezniki, ki v očeh povprečnega državljana veljajo za vaške posebneže ali celo klošarje, bo predsedniška tekma rezervirana za politične stranke in njihove favorite.

Letošnje volitve so simptomatičen dokaz te nevzdržne, dušeče matrice: kot vse kaže, se bodo soočili trije izrazito politični liki, vsak s svojo ideološko in svetovnonazorsko podporo. Ob njih bo ždela skupinica marginalnih, žalostnih obrazov, zaradi katerih in ob katerih bo sveta trojica videti prav imenitna. Celo kompetentna.

Me razumete, o čem govorim? O tem, da nam politični establishment, ki vlada državi, ne dopusti izbire, ker nas ima za nezrele, nestabilne in nepredvidljive ovce, ki jim je zavoljo stabilnosti treba vedno znova zlepa ali zgrda vsiljevati institucionalizirane, politične kadre, ki niti slučajno nimajo zveze s tisto suverenostjo ljudstva, zaradi katere je vse to sploh mogoče – namreč demokratična, svobodna in poštena izbira človeka, ki naj predstavlja državljane z volilno pravico kot zgolj eden izmed njih. Kot prvi med enakimi.

Dobili bomo natanko takšnega predsednika, kakršnega si zaslužimo.