PRED 40 LETI SO OTROCI TO POČELI SAMI: Danes si starši sedemletnikov tega skoraj ne upajo več

O tem v kolumni za hrvaški Zadovoljna.hr razmišlja Barbara Slade Jagodić, ki se je spomnila svojega otroštva v Splitu. Prvi šolski dan jo je mama pospremila do učilnice, že naslednji dan pa je sama hodila v približno 50 metrov oddaljeno šolo. Takrat to ni bilo nič posebnega, saj so podobno počeli tudi drugi otroci.

Danes ima njena sedemletna hčerka v Zagrebu do šole prav tako približno 50 metrov. Na poti mora prečkati le manjši prehod za pešce, vendar je bila tudi tako kratka pot doslej povezana s spremstvom odraslih.

Po mesecu in pol šolskega leta se je avtorica odločila, da hčerki dovoli samostojno pot. Pred tem sta pot večkrat skupaj prehodili in se prepričali, da jo deklica pozna. Hčerka je bila ob prihodu v šolo izjemno ponosna, svojo izkušnjo pa je navdušeno delila tudi z učiteljico. Mama je medtem priznala, da jo je kljub zaupanju v hčerko za vsak primer opazovala z balkona.

Ko je o svoji odločitvi povedala drugim mamam, so bile nekatere vidno presenečene. Po njenem občutku se jim je zdelo nenavadno, da bi sedemletnega otroka pustila samega čez prehod za pešce, čeprav je šola tako blizu doma.

Avtorica se zato sprašuje, ali strah staršev danes že pretirano omejuje otrokovo samostojnost. Opozarja, da družbena omrežja nenehno prikazujejo nesreče, ugrabitve in druge nevarne dogodke, zaradi česar lahko starši dobijo občutek, da takšne grožnje prežijo na njihove otroke na vsakem koraku.

Ob tem ne zanika, da so današnje razmere drugačne kot v osemdesetih letih. Prometa je bistveno več, ulice so polne avtomobilov, jutranji prihod pred šole in vrtce pa pogosto spremljajo zastoji in nepregledne prometne razmere.

Prav v tem vidi svojevrsten začarani krog. Starši otrok ne pustijo samih v šolo, ker je na cestah preveč avtomobilov, veliko avtomobilov pa je na cestah tudi zato, ker starši otroke vsak dan vozijo v šolo.

Poleg spremstva na poti v šolo je vse pogostejši tudi nadzor s pametnimi urami in drugimi napravami, s katerimi lahko starši ves čas spremljajo otrokovo lokacijo. Kolumnistka se sprašuje, kakšno sporočilo s tem pošiljamo otrokom in ali jim sploh omogočamo, da se naučijo sami sprejemati odločitve.

Spominja se, da so otroci nekoč sami iskali rešitve za vsakodnevne težave, od sporov z vrstniki do neprijetnih srečanj na poti domov. To seveda ne pomeni, da je treba medvrstniško nasilje spregledati, vendar meni, da starši ne bi smeli prevzemati reševanja prav vsake manjše težave, s katero se otrok sreča.

Spremenilo se je tudi preživljanje prostega časa. Nekoč so otroci po pouku odšli na igrišče, se spontano družili s sosedi in se vrnili domov, ko so jih poklicali starši. Danes so dnevi številnih otrok zapolnjeni s podaljšanim bivanjem, treningi, tujimi jeziki in vnaprej dogovorjenimi srečanji.

Po mnenju avtorice lahko takšen način odraščanja otrokom odvzame priložnosti za razvijanje samozavesti, samostojnosti in sposobnosti reševanja težav. Prepričana je, da morajo otroci postopoma dobivati več zaupanja, seveda ob upoštevanju njihove zrelosti in dejanskih nevarnosti.

Pri tem posebej izpostavlja prometno varnost. Navaja hrvaške podatke, po katerih je bilo leta 2025 62 odstotkov otrok, udeleženih kot žrtve prometnih nesreč, v vlogi potnikov v vozilih. S tem opozarja, da nevarnosti niso omejene samo na samostojno hojo po ulici.

Kolumna tako odpira vprašanje, s katerim se srečuje vse več družin: kje je meja med potrebno zaščito otrok in pretiranim nadzorom, ki jim lahko preprečuje, da bi postali samostojni?

Odgovor ni nujno enak za vse otroke in vse poti. Pomembni so otrokova starost, zrelost, prometne razmere in pripravljenost na samostojno pot. Toda izkušnja zagrebške mame kaže, kako velik korak je lahko za otroka nekaj, kar je bilo za prejšnje generacije povsem vsakdanje.