Praznik demokracije?

Regional je projekt, ki sem ga idejno zastavil  v letih 2008, 2009. Mediji so takrat tvorno in z roko v roki sodelovali v projektu imenovanemu “Kriza”. Veliki bav-bav, ki je začel strašiti v ZDA in v globalnem finačnem sistemu hitro preplaval veliko lužo, se Slovenije sprva ni dotaknil. Kvečjemu, vsi so govorili o krizi, a te krize v tistih letih od nikoder. Predvsem komercialni mediji so s poplavo negativnih, tendencioznih, brutalno spinanih novicah pravzaprav kopali jamo sami sebi. Ker komercialni mediji in njihovi zaposleni živijo le od enega vira. Oglaševalcev. Ker sem uvidel pomen medijev in koliko s(m)o sami z napačnim pristopom pri poročanju o ekonomski krizi prispevali k spirali strahu in dejanski poglobitvi takrat še neobstojoče krize v Sloveniji, sem začel razmišljati o projektu, ki bi bil drugačen. Pozitiven. Povezovalen. Dober. Ki bi prenašal pozitvne vibracije. Projekt, na katerega bi lahko bil ponosen. 

Ekipa

Ekipa, ki sem si jo izbral na začetku je bila pravzaprav edina možna. Dva mlada Izolana v njunih 24 letih, polna energije in zagona, a pravzaprav brez nikakršnih izkušenj. Nepokvarjena. Zavestno sem se odločil za ta korak, ker drugačnega medija ne gre ustvarjati z novinarji, ki so že pretekli kilometrino in poznajo ozadja dovolj dobro, da bi se mi, če bi jim takrat predlagal sodelovanje v konceptu povezovalnega, pozitivnega medija smejali v obraz. Takrat tega ne bi razumel. Sedaj razumem. 

Socializem s človeškim obrazom

Za razliko od vseh teoretikov marksizma, profesorjev, ki vse življenje prodajajo naučene in prebrane izkušnje drugih, sem poskusil. Podjetje smo organizirali po principu izhodiščnih tez o povezovanju, sodelovanju in dobrih zgodbah. Vse sodelavke in sodelavci so ne glede na obseg dela, funkcijo ali odgovornost imeli isto plačilo. Vsi so vedeli, da imajo isto plačilo. Zahteval sem, da sodelujejo. Da si pomagajo. Da starejši, bolj izkušeni zamižijo na izbruhe mladcev, ki s svojo energijo venomer nosijo tudi ego. Včasih prevelik ego. Ogromno energije sem vložil v poskus, da ugotovim ali je sploh možno postaviti podjetje na enakopravnih temeljih, kjer zaposleni ob enii uri popoldan ne razmišljajo le o eni stvari. Kako čimprej oditi domov. Želel sem ustvariti okolje, v katerem sodelavcem ni edina motivacija denar, ampak tudi in predvsem zdravo delovno okolje, ki jim ne prinaša dodatnih nepotrebnih sivih las. Delno, z ogromno lastne energije in tudi s posledicami na lastnem zdravju, mi je to uspelo. A le delno.

Naivnost in trma 

V naivnem zanosu sem nekje v globini  duše vedel, da bo na koncu problem zunanji faktor. Notranje smo kljub izjemno neučinkoviti organizaciji - sodelovanje, dogovarjanje terja svoj čas - uspeli formirati ogrodje, ki mi je omogočilo, da sem v seriji predstavitev projekta Regional pri potencialnih oglaševalcih z vsem žarom in resnico, ki jo premorem, zagovarjal projekt povezovalnega, neizključujočega medija, ki stavi na dobre zgodbe. Na prenašanje pozitivne energije. Na novice, ki bralkam in bralcem ne ustvarijo kepe v želodcu. Veste kaj? Nihče mi ni verjel. Ali pa mi nihče ni bil sposoben verjeti. Ker v svetu velikih, se vse začne in konča pri denarju. Vse druge floskule, ki jih slišimo, so le floskule. Naučene fraze, ki jih je pač potrebno izreči. Trepljali so me po ramenu. “Bravo, točno to potrebujemo, podpiram, super ideja, a žal smo v krizi.” Pošlji ponudbo, bomo premislili. Trmast sem po naravi. Vztrajal sem. Velika večina vas, ki to morebiti prebirate, nas v prvem letu našega delovanja ni poznala. Niste prebirali naših člankov. Niste gledali video prispevkov. Ker nas niste poznali. Ker nihče dejansko ni verjel v ta projekt razen ekipe, ki jo je ustvarjala. Vzemite si čas, pa boste ugotovili, da vse to, kar je zapisano, niso floskule ali marketinški trik. Preberite si zgodbe, s katerimi smo začeli ustvarjati ta portal. 

Vsi enkrat odrastemo

A je že tako, da vsi enkrat odrastemo. Tako ali drugače. Poskus podjetja, ki bi temeljil na enkakopravnosti, se je izjalovil. V tem, današnjem svetu, kjer preživetje podjetij in socialna varnost zaposlenih, temelji na brutalni tekmi s konkurenco. Kapitalizem. Pika. Ni mi žal, da sem poskusil. Vložil sem lasten denar, lastne izkušnje, lastno energijo in lastno znanje. Ni šlo. Mogoče nekoč drugič. Regional je kljub vsemu lepo napredoval. Toliko, da smo dosegli izjemno branost v slovenski Istri. Čez 135.000 ljudi vsak mesec bere Regional Obalo. Štartali smo podoben projekt na Goriškem, ki dosega nekaj čez 30.000 ljudi. Hvala vsem, ki ste kakorkoli prispevali k temu. 

Praznik demokracije

Zakaj vse to zgoraj napisano? Zaradi organizacije včerajšnjega soočenja vseh obalnih kandidatov, ki smo ga soorganizirali z najbolj poslušano radijsko postajo v slovenski Istri, Radiem Capris. Toliko pritiskov, manipulacij, politizacije, poskusov sabotaže izvedbe tega soočenja nisem predvidel niti v najbolj čudnih sanjah. Rad bi razčistil zadeve. Ker smo finančno in organizacijsko podhranjeni za izpeljavo županskega soočenja v vseh štirih obalnih občinah - Primorske novice in Radio Koper so ravno tako organizirali soočenje le v dveh obalnih občinah - Ankaranu in v Kopru, v Piranu pa Izoli pa ne, ker so verjetno tudi oni ugotovili, kljub neprimerno večjim resursom, da enostavno ne gre pokriti vseh štirih občin enakovredno - smo se odločili, da organiziramo soočenja za vse štiri obalne občine hkrati. Tak koncept enostavno ne premore, da bi na to soočenje povabili vse kandidate iz vseh štirih obalnih občin. Tako soočenje bi trajalo 10 ur. Zato smo iz vsake občine povabili po dva kandidata, ki jim po našem mnenju kaže najbolje. Ostali kandidati, ki niso bili povabljeni na soočenje, so legitimno izražali nezadovoljstvo. Razumem. A mi nismo nacionalni medij, ki zakonsko mora organizirati soočenje. Gre za naš komercialni projekt. Danes zvečer boste na Planet tv spremljali soočenje v podobnem konceptu. Dva kandidata na občino. Jutri na Pop TV ravno tako. Oba medija sta komercialna. Postavljam javno vprašanje vsem nepovabljenim kandidatom iz občine Piran, ki so se odzvali na izvedbo soočenja s protestnim pismom - zakaj niste javno protestirali Primorskim novicam - ki je ravno tako komercialni medij, ali pa celo Radiu Koper - ki je mimogrede nacionalni medij, ob dejstvu, da so na vas popolnoma pozabili? Ker tudi to ni fer. Da organizirajo soočenje v Ankaranu in Kopru, na Piran in Izolo pa pozabijo. Ali je? 

Predvolilna histerija

Ampak tudi to igro sprejemam kot del predvolilne histerije. A napade, laži in blatenje vsega truda, ki smo ga s sodelavci vložili v pripravo včerajšnjega soočenja, pač ne. Vsi povabljeni kandidati so imeli enako število vstopnic na dogodek. Vsi povabljeni kandidati so imeli enake pogoje. Zaradi koncepta soočenja, po tem ko je g. Strmčnik zavrnil soočenje - enostavno nismo imeli druge izbire, kot da g. Mišič pride sam. Ker tretjega kandidata v Ankaranu ni. Zaradi koncepta soočenja smo v imenu g. Strmčnika postavili provokativno vprašanje g. Mišiču  na aktualne obtožbe glede uporabe koprske komunale v predvolilne namene. Maksimalno smo se potrudili, da dokažemo, da zmoremo, da smo politično neodvisni, ravno zaradi pričakovanih napadov. Javno pozivam vse, da nam dokažejo da smo pri soočenju bili neobjektivni. Javno pozivam vse, da pokličejo včerajšnje županske kandidate in jih vprašajo ali so oni dobili občutek, da smo bili neobjektivni. 

Odpoved Polke Bošković eno uro pred začetkom soočenja 

Koncept nam ni omogočal, da bi iz Ankarana povabili tretjega kandidata, ker ga pač ni. V Kopru je seveda slika drugačna. Zakaj smo se odločili za Polko Bošković? Zaradi tega, ker je izjemno oštra v retoriki in se je skozi kampanjo profilirala kot močna nasprotnica aktualnemu županu. Po dosegljivih javnomnjenskih anketah se nahaja na drugem ali tretjem mestu. Še večer pred soočenjem je ga. Bošković zatrdila, da se bo soočenja udeležila. Dostavljen ji je bil, tako kot vsem drugim, natančen scenosled, ki je vključeval maksimalno organizacijo, ki bi preprečila poskus sabotaže izvedbe. Dostavljeni so ji bile vstopnice za ogled soočenja za njene podpornike. 24 podpornikov vsakega kandidata je včeraj imelo pravico vstopa v dvorano. 30 mest smo pustili za zainteresirano javnost. Oštevilčili smo vstopnice. V dvorani je bilo nekaj čez 200 ljudi. A ga. Bošković ni niti sporočila, da se soočenja ne bo udeležila. Uspel sem izvedeti, da ne namerava priti iz drugih virov. V Kopru ne tekmujeta le dva kandidata, kot v Ankaranu in bi odpoved prihoda kandidatke iz Kopra popolnoma zrušila koncept soočenja. Ali je bil to namen ga. Bošković, ne vem. Vem pa, da si resen politik, kandidat za župana, takega odnosa enostavno ne bi smela dovoliti. Ne glede, koliko smo mi majhen in nepomemben medij. Ker tu ne gre za Regional. Ampak za kredibilnost kandidatke. 

Javna zahvala Alešu Bržanu 

Ker smo tak scenarij predvideli, smo se v zadnjem hipu - praktično pol ure pred začetkom soočenja dogovorili z Alešom Bržanom, županskim kandidatom Stranke Mira Cerarja, da se udeleži soočenja. S Polko Bošković si po različnih anketah izmenjujeta drugo mesto za Borisom Popovičem. Današnja volilna projekcija, ki je bila objavljena v časopisu Dnevnik sicer kaže drugačne podatke. Aleš Bržan je krepko na drugem mestu. Polka Bošković pa na šele na četrtem. Če je kdo od kandidatov imel nepoštene pogoje, je to Aleš Bržan. Ker je prišel nepripravljen, v zadnjem hipu in kljub temu dejstvu odlično izpeljal soočenje. 

Incident po soočenju?

Poskrbeli smo za varnost vseh udeležencev soočenja. Partner izvedbe dogodka je na vhodu v dvorano postavil varnostnika. Med soočenjem in v izvedbeni dvorani ni bilo nobenega incidenta. Karkoli se je zgodilo, se je zgodilo v preddverju dvorane, ko se je soočenje že zaključilo in vsi organizatorji dogodka s tem nismo imeli nič. Javno se distanciramo in obsojamo ta dogodek. Ker smo se maksimalno potrudili, da izvedemo soočenje profesionalno, pošteno in v skladu z novinarsko etiko. 

Praznik demokracije?

Hvala vsem, ki ste nam pomagali ta dogodek ustvariti. 

Uspelo nam je. 

Hvala vsem, ki ste nas poskušali sabotirati in ki ste se odločili zlorabiti ta dogodek za vaše predvolilne zdrahe. 

Ni vam uspelo.