Patriarhi niso večni

V senci kongresa vseh kongresov, na katerem je bil Janez Janša izvoljen za predsednika SDS s 97,89 odstotki glasov in tako začel svoj sedmi (sic!) predsedniški mandat, sem ob mistični Kolpi zadovoljno srkal pivo in nazdravil tudi svojemu dobrotniku, ki mi je omogočil to veselje. Prejšnji večer smo namreč stavili, kakšne podpore bo na kongresu SDS deležen dolgoletni vodja opozicije.

I.

Dobil bo 98 %, sem samozavestno izstrelil in med prijatelji doživel celo nekaj malega zgražanja. Pa se je izkazalo, da sem se zmotil za 0,11 odstotne točke, kar je, to mi vsekakor morate priznati, sijajen rezultat. Za nagrado sem dobil steklenico laškega. Veste, mi smo skromni ljudje. Ko sem torej sedel na bregu in opazoval Kolpo, kako mirno teče mimo, sem pomislil, da bi lahko v nekih drugih, manj recesijskih in depresivnih časih – opogumljen nad natančnostjo svoje predvolilne napovedi – ustanovil agencijo za javnomnenjske raziskave, našel strateškega tujega partnerja in uveljavil načelo, da svojim strankam vrnemo denar, če se v napovedih zmotimo več kot za odstotek.

Sarkazem na stran. Janša je dovolj velik fenomen tudi, če ne gre za nedolžno stavo za steklenico piva. Biti dvajset let na čelu stranke ni mačji kašelj. Običajni smrtniki na to radi pozabljamo. Če si najboljši, ostaneš sam. V svoji samoti na vrhu nimaš niti resnega protikandidata, kaj šele opozicije. Morda zato ne, ker na vrhu ni prostora za vse. Tega ne vem, ker še nikoli nisem bil tam. Biti sam brez konkurence, to je za ene živ dolgčas, za druge pa je očitno največji afrodiziak.

V slovenskem političnem prostoru po umiku Janeza Drnovška z vrha LDS razen SDS ni stranke, v kateri bi njenega voditelja tako zelo identificirali z blagovno znamko stranke. Slovenska demokratska stranka je v tem pogledu stranka sui generis. Volitve njenega predsednika minulo soboto v Celju to dokazujejo; oddanih je bilo 537 glasovnic, veljavnih jih je bilo 533 – za Janšo je glasovalo 522 delegatov, 11 jih je bilo proti. Z malce zlobe bi lahko rekli, da nas bolj kot 522 podpornikov zanima, kdo je »uporniška« enajsterica.

II.

Skoraj 98-odstotna podpora, ki so jo delegati namenili svojemu priljubljenemu voditelju, odpira nekaj resnih vprašanj o sami naravi slovenske politike, znotraj katere je SDS edina ohranila prislovično enotnost nekdanje zveze komunistov. To ni cinizem ali nesramna kritika, da ne bo nesporazuma. To je dejstvo, ki ga potrjujejo demokratične in svobodne volitve predsednika stranke.

V marketinškem jeziku bi dejali, da je Janša edini superbrand slovenske politike. On je personificirana SDS. Brez njega stranka na volitvah ne bi dosegla omembe vrednega rezultata. Samo ena historična primerjava obstaja – in sicer iz časov, ko je Drnovšek vodil LDS; takrat so se delali norca, da ima kot premier dve koalicijski pogodbi. Eno s strankami, ki so sodelovale v njegovi vladi, drugo pa z lastno stranko.

Fenomen Janša kot superbrand, brez katerega stranka izgubi svojo esenco, svoj smisel, je pomembnejši od rezultata internih strankarskih volitev, ob katerih so celo nekateri znani člani SDS zmajevali z glavo, medtem ko smo civilisti zadovoljno srkali zastonj laško. Kakšne posebne tragike v teh volitvah ni bilo, kajti tudi Janša je zgolj človek. Tudi On bo enkrat zaključil svojo politično kariero – in takrat se utegne ponoviti prekletstvo Janeza Drnovška oziroma njegove LDS, ki dokazuje, kakšna je (lahko) usoda stranke, ki jo zapusti karizmatični in dolgoletni voditelj.

Po Drnovškovem odhodu iz strankarske politike je stranka začela izgubljati podporo in na koncu pristala v neslavni družbi zunajparlamentarnih strank. Ko je imela LDS včeraj kongres, na katerem so komaj našli (edinega) kandidata za predsednika – od nekod so privlekli dobrega, starega in predvsem bivšega poslanca Toneta Anderliča, ki je kot dolenjski veseljak korenjak nekoč polnil strani črne kronike – je  bilo vse skupaj videti bizarno. LDS je postala stranka duhov.

III.

Politična stranka je v normalnih okoliščinah nekaj takšnega kot podjetje. Obstaja več načinov vodenja, vendar je na koncu dilema vedno ena in ista: nasledstvo. SDS se bo enkrat pač prisiljena soočiti z vprašanjem, kdo bo nasledil Janšo. Na tem mestu ni odveč vprašanje notranje demokracije v slovenskih političnih strankah, ki v glavnem delujejo po principu sicilijanskega družinskega podjetja, v katerem se don umakne šele takrat, ko ga odnesejo na nosilih ali – v najboljšem primeru – odpeljejo v invalidskem vozičku.

Ta paradigma je sicer lastna slovenskemu dojemanju upravljanja s človeškimi kadri in velja na vseh področjih. Politika ni nič večji ali manjši problem od javnega šolstva, univerze in zdravstva, denimo. Na eni strani imate opravka z negativno selekcijo, ki potolče vse sposobnejše in postrižene glave, ki štrlijo iz povprečja, na drugi strani pa vlada fenomen gerontokracije.

Gerontokraciji so v prejšnjem režimu rekli "stara garda". A celo nosilci privilegijev in najrazličnejših zaslug so se takrat po določeni starosti umaknili bolj prostovoljno kot njihovi sodobniki. Status quo je namreč edini »razvojni model« (narekovaji so obvezni) v Sloveniji in uspešno ohranja oblast v rokah generacije, ki bi se morala že zdavnaj umakniti mlajšim. Če imamo pred očmi to zelo preprosto in empirično dokazljivo dejstvo, potem bomo v trenutku spregledali: vse, kar se dogaja okoli nas, partizansko-domobranski kretenizmi, zgodovinske digresije, vzbujanje nacionalizma, evroskepticizma in poplava trivialnih, neumnih tem, ki nimajo zveze z resničnostjo – vse to služi enemu samemu namenu: ohranjanju oblasti v rokah tistih, ki lahko izgubijo vse.

Slovenska levičarsko-desničarska folklora izgubi ves smisel, če pride do generacijskega preskoka. Spopad z negativno selekcijo in gerontokracijo bo zato eden ključnih izzivov naslednjih volitev.

Vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumen Dejana Steinbucha:

O psihopatih

Milijon Hriberškov

Janševi satanski stihi