O sočutju, ljubezni in sreči

Med Paolovimi nauki se je naokoli kot strela z jasnega stemnilo, bolje rečeno znočilo, čeravno cerkveni zvon še ni bil niti opoldne odbil. Zunaj se je storila huda ura, pihalo je, treskalo, grmelo in deževalo, da so otroci okamneli  od zaprepadenosti. Toda tako kot je nevihta hipoma prišla je tudi odšla in skozi okna se je znova nasmejalo sonce, ki je z lesketajočimi žarki božalo nastalo mavrico. Segala je vse do neba in še dlje, kot božanski kozmični tobogan, s katerim so višje sile sklenile ponovno zavezo s porednimi Zemljani. 

Na šolskem dvorišču je ščebetanje lastovic preglasil ljudski vrvež; vse povprek se je osuplo vzdihovalo, vzklikalo in strmelo kvišku. Paolo je z učenci oddrvel na prosto, da vidijo, kaj za božjo voljo se dogaja in razgraja. In res, glej čudo angelsko, po mavrici se je spustil majhen, popolnoma plešast, gologlav možakar z debelimi, robato okvirjenimi naočniki, oblečen v meniško haljo kostanjeve in žafranaste barve, golorok in obut v udobne  gojzarje.

»Naj vam bo vsak dan dober, zdrav in radosten«, je vzkliknil zbranim, med tem ko je razsedlal mavrico in se s širokim nasmeškom ozrl nazaj v nebo. »Komu bi kanilo na mozeg,  da se bom mogel kar takole - meni nič, vam vse - pripeljati s planeta Etos, ho, ho, sila nenavadno«, je še pripomnil, potem pa sklenil dlani, se priklonil in se predstavil:

»Ime mi je Dalajlama, včasih kot Njegova ali Moja svetost znana, čeprav nisem ženskega spola in nimam X-faktorja, a od kar sem bil z Zemlje pregnan, je pred mano in vami  razgrnjen vesoljni Plan. Slišal sem, da ste se pogovarjali o Zlatem pravilu, zato mi dovolite, da vam zaupam, kaj ga srčnega napaja. Moje sporočilo, drage prijateljice in prijatelji, je jedrnato in večno: Sočutje in Ljubezen sta gibalo Sreče. Dasiravno sem bil in ostajam budist, vseskozi učim takšen pristop k etiki, ki temelji na univerzalnih, namesto verskih načelih. Človeška bitja smo v osnovi enaka, ne glede na svoj položaj si vsakdo med nami želi biti srečen in se izogniti trpljenju, pa naj bo bogat ali reven, izobražen ali nepismen, pripadnik katerekoli rase, spola ali veroizpovedi. Žal so v mračni dobi močnejši želeli podrediti šibkejše, jih zasužnjiti in jim vzeti še tisto malo, kar so imeli, zato se je mati Zemlja uprla in se s pomočjo Stvarnika in Ideje očistila, kar ste izkusili na lastnih ritkah in glavicah.«

Dalajlama se je gromko zasmejal in se po turško usedel na trato, ki se še ni bila posušila od neurja. Pri tem se je zaslišal zvok, ki bi ga morali etično pripisati paranju hlač, dejansko pa je bil sumljivo podoben zdravemu prdcu.

»Ponovno moramo prebuditi željo po medsebojni pomoči, tako kot nam to uspeva na daljnem Etosu. Pomembno je, da je človek dobrega srca, da poleg svojih interesov upošteva tudi želje drugih. Mar se kdo brani ljubezni, sočutja, potrpežljivosti, strpnosti, odpuščanja, zadovoljstva, lepote in skladnost? Bržkone ne, niti jaz, ne vi, ne oni. Sreča enega je odvisna od sreče drugega in obratno. Toda ne moremo biti ljubeči in sočutni, če hkrati ne obrzdamo svojih škodljivih vzgibov in poželenj. Sleherno dejanje, ki krni srečo soljudi, je potencialno neetično. Odpovejte se zavisti, znebite se želje po zmagi nad drugimi, raje jim skušajte koristiti«

»Slehernik je val, ki je del oceana. Njun obstoj je vzajemno pogojen, saj bivata v sožitju, ki umre, če kdo od njiju krši Celoto. Brez delov ne more biti celote in brez celote je predstava o delih nesmiselna. Vsemirje je kot živ organizem, v katerem vsaka celica uglašeno sodeluje z vsemi drugimi celicami in tako vzdržuje celoto. Zato je pravo sočutje, prepredeno z ljubeznijo, mnogo bolj intenzivno duhovno in telesno čutenje kot to običajno velja za površno razmerje do sorodnika, prijatelja, znanca ali tujca. Gre za prijaznost do žive in nežive narave, do vsake živalce, bilke in kamna, do česarkoli, kjerkoli in kadarkoli. Sočutje ima celo paleto pomenov, ki jih je težko izraziti v zgoščeni obliki, pomeni pa hkrati ljubezen, naklonjenost, dobroto, simpatijo, nežnost, velikodušnost in srčnost.«

»Vsak človek ima naravno pravico do sreče, preostali delčki narave in kozmosa pa si zaslužijo človeško spoštovanje. Bržda ste se kdaj spraševali, kaj je sploh sreča, kako vemo, da smo srečni? Sreča je splošno občutenje ugodja in smisla, ki se ga ne da opisati z besedami, tako kot ljubezni ne. Izkušnje so me naučile, da je notranji mir glavna poteza pristne sreče, ki izvira iz zanimanja za druge in vključuje veliko mero tankočutnosti in sočutja. Seveda so tu še zdravje, svoboda, blaginja, ustvarjalnost … Toda človek je v temelju družbeno in družabno bitje, zato je etika nujno pomagalo, ki zagotavlja, da ne bomo prizadeli drugih. Poslušajte me in ravnajte etično, bodite prijazni in ljubeči, pa vas Zemlja ne bo pustila na cedilu, temveč vam bo vrnila z obrestmi za še tako drobcen trajnostni smehljaj. Zatorej kot poseben Stvarnikov sel razglašam svetovni etos, ki naj velja od tega trenutka dalje.«

Tako je govoril Dalajlama, potem pa se je ljubeznivo ozrl po zbranih novih Zemljanih, se jim prešerno nasmehnil in švignil  po mavrici navzgor v neskončnost.