Nobelova nagrada za kitajskega pisatelja Mo Yana

Mo Yan je drugi kitajski pisatelj, ki je dobil najprestižnejšo literarno nagrado. Prvi je bil leta 2000 v Franciji živeči kitajski pisatelj Gao Xingjian.

Sedeminpetdesetletni Mo Yan je eden najuspešnejših sodobnih kitajskih pisateljev. Na Zahodu je poznan predvsem po knjigi Rdeče žitno polje, oziroma Rdeči sirek (Hong gao liang) (1987), ki jo je na filmsko platno prenesel režiser Zhang Yimou, piše nemška tiskovna agencija dpa.

V slovenščino je prevedena zgolj ena njegova kratka zgodba z naslovom Zdravilo v knjigi Naj cveti sto cvetov, ki je leta 2006 izšla pri založbi Litera.

Mo Yan je pripovedovalec zgodb, pri čemer navdih najde v pripovedkah iz domače vasi Gaomi v pokrajini Šangdong. Ta revna vasica je še danes njegova literarna domovina, čeprav že dolgo živi v Pekingu. Pisatelj se je rodil 17. februarja 1955 kot Guan Moye. Odraščal je v revščini, šolo je lahko obiskoval le pet let. Pisati je začel v 80. letih minulega stoletja med služenjem vojaškega roka. 

Razredni boj in komunistični režim iz časa njegove mladosti sta ga globoko zaznamovala, tako kot vse kitajske pisatelje njegove generacije. Ko je prvič bral kitajske prevode del Gabriela Garcie Marqueza in drugih magičnih realistov v 80. letih minulega stoletja, so mu, kot je dejal, prav ti pokazali, kako svobodno je mogoče pisati. V svojem pisanju priznava vplive tudi drugih tujih pisateljev, med njimi Günterja Grassa, D.H. Lawrencea, Ernsta Hemingwaya in Leva Tolstoja.

Številne njegove knjige so bile prevedene v tuje jezike, zato nobelov lavreat tudi mednarodni javnosti ni nepoznan. Med njegovimi najbolj zvenečimi deli so Velike prsi in široki boki, Vinska republika ter Življenje in smrt me nosita ven.

Mo Yan s svojim pisanjem že tri desetletja premika literarne meje na Kitajskem. Njegovi znamenitimi eksperimenti preizkušajo meje, koliko družbene in politične satire je dovoljene v komunistični Kitajski. Uporaba satire in domišljije sta mu ves čas pomagala, da se je izognil resnejšim kaznim, ki so jih lahko pričakovali pisatelji, ki so v svojih delih neposredno kritizirali komunistično partijo. Zaradi svojega pisanja je bil večkrat poklican na zagovor, nekatera njegova dela so bila tudi začasno umaknjena iz prodaje.

Kritika na Kitajskem ga včasih označuje kot "ruralnega pisatelja, živečega v mestu". Večina njegovih del je postavljena v napol fantazijsko vas Gaomi. Nekateri ga imenujejo tudi "kitajski Faulkner".

O visoki literarni vrednosti njegovih romanov in novel v glavnem vlada poenoteno mnenje, vendar pa mu nekateri očitajo, da je pred partijskimi cenzorji ostal zvest svojemu psevdonimu. Pisatelj naj bi bil preveč prilagodljiv in tudi vedno pripravljen ugoditi cenzorjem. Tako se je leta 2009 umaknil s frankfurtskega knjižnega sejma v znamenje protesta, ker so se sejma udeležili tudi disidentski avtorji, kot sta Dai Qing in Bei Ling.