Na morju vidi vse drugače

Kdor bo segel po novi Peganovi knjigi z željo, da doživi kak jadralski potopis ali da bi si o jadranju nabral novih znanj, bo presenečen, saj bo v njej našel vse kaj drugega, predvsem pa bo spoznal ljubezen do morja, do širokega prostora samote, ki omogoča človeku odkrivanje drugačnih in največkrat samo njegovih pogledov na svet.

"Trikrat na teden plujem, ne glede na vreme. To je dodana vrednost mojemu življenju. Imam različna dela, poln urnik, a torek in petek zjutraj izplujem iz Pirana, če se da, še kak dan vmes," pravi Pegan kot jadralec, a dodaja: "Morje mi predvsem pomeni eno veliko svobodo, odmaknjenost, ki je nujno potrebna za to, da lahko stvari vidiš iz pravega zornega kota. Kar koli počneš v življenju, dogodke prav vidiš, ko jih pogledaš od drugod in morje je en tak krasen poligon za vse tipe oddaljenih pogledov, tudi do samega sebe. Ne gre za to, da bi le gledal in užival ob pogledu, ampak za to, da lažje razmišljaš, ker si umaknjen od vsega in seveda lahko predvsem drugače razmišljaš."

Vanja Pegan je Pirančan in kot je pokazala piranska predstavitev knjige, ki je napolnila čitalnico, Pirančani nadvse cenijo njegovo literarno delo in osebnost. Pogovor z njim sta vodila prevajalec in urednik Matej Juh ter Ksenija Petaros Kmetec, ki v knjižnici ustvarja dragoceno domoznansko zbirko, zbirko, ki se na kakršen koli način nanaša na Piran in njegove ljudi. Med drugim je Petaros Kmetčeva spomnila, da je Pegan kot študent izvajal delovno prakso prav v njihovi knjižnici in poudarila, da je pisatelj, ki je na slovenski literarni zemljevid uvrstil Piran ter slovensko morje.

V zbirki kratkih zgodb je Peganu rdeča nit morje kot prostor, ki mu omogoča, da človek v njem spoznava  odsev svojega doživljanja vsega okoli sebe in v sebi. O tem svojem doživljanju morja pravi: "Vsak ima potrebo po nečem, kar ga presega, nekateri imajo gore, drugi izčrpajoč tek ali hojo. Ko sem bil mulc, sem se rad izgubljal v Piranu. Pokojni Brba Duje Jurin je imel barko s fenomenalnim imenom Ča te briga. Vozil je turiste in mene je rad jemal poleg. Užival sem na barki, to so bile moje prve izkušnje z morjem. Bil je naš sosed in v garaži na Trgu 1. maja je sam naredil malo batelino. Celo zimo jo je delal in celo zimo sem posedel tam. Te prve slike so mi bile literarni zagonski kapital. Nato se je razvijalo, vedno sem si želel barko, sledilo je učenje jadranja v jadralnem klubu in nato je šla klasična zgodba naprej."

Zgodbe v knjigi Štiri morske milje vsekakor prijetno nagradijo bralca, ki ima rad morje in ki ob njegovih čarih rad zleze v samega sebe in tako odkriva čisto posebne "potopise".