Le peščica držav ima uveljavljene zakone, ki evtanazijo dovoljujejo

Obstaja sicer več definicij evtanazije. Slovar slovenskega knjižnega jezika jo denimo navaja kot pospešitev smrti iz usmiljenja. Spletna enciklopedija Wikipedija pa jo pojmuje kot medicinsko pomoč pri umiranju ali pri samomoru. Pomeni pa, da nekdo (večinoma zdravnik) pomaga umreti bolniku s smrtonosno injekcijo ali s strupom ali preprosto tako, da izklopi naprave, ki ga ohranjajo pri življenju.

Ta definicija razlikuje med aktivno in pasivno evtanazijo. Pri aktivni evtanaziji gre za aktiven poseg v človekovo življenje, torej za dejanje, namenjeno usmrtitvi bolnika, na primer z injekcijo kalijevega klorida.

Pasivna evtanazija

Pasivna evtanazija pa pomeni, da zdravniki prenehajo z vsako dejavnostjo, ki bi bolnika obdržala pri življenju. Pri pasivni evtanaziji zadržijo zdravljenje ali druge življenje ohranjujoče terapije oz. zavrnejo operacijo ipd. ter pustijo bolnika umreti naravno, za posledicami bolezni.

Razlika med opustitvijo nege in pasivno evtanazijo je, da v prvem primeru ni znano, koliko časa lahko bolnik še preživi, v drugem primeru pa je jasno, da bo smrt v kratkem nastopila.

V EU je evtanazija pod strogo določenimi pogoji od leta 2002 dovoljena v Belgiji in na Nizozemskem, leta 2009 so jo dovolili še v Luksemburgu. Znotraj Združenih držav Amerike je nekaj držav, ki v določenih primerih dovoljujejo samomor z medicinsko pomočjo, večinoma pa v ZDA evtanaziji nasprotujejo.

Zdravnik priskrbi zdravilo, a ga mora bolnik vzeti sam

Tudi v Švici je dovoljen samomor z zdravniško pomočjo. Zdravnik bolniku, ki želi umreti, lahko priskrbi ustrezno zdravilo, vendar ga mora bolnik vzeti sam. Pri samomoru pomaga organizacija Dignitas, ki jo je ustanovil Ludwig A. Minelli. Za tednik Mladina je pred leti pojasnil, da morajo tisti, ki želijo izpeljati samomor z medicinsko pomočjo, za razna usklajevanja, urejanja dokumentov in izvedbo plačati skoraj 8000 švicarskih frankov.

Na Nizozemskem lahko zdravniki evtanazijo izvedejo med drugim tistim bolnikom, ki trpijo izjemne in neznosne bolečine brez možnosti izboljšanja. Zahteva bolnika za evtanazijo mora biti prostovoljna in mora zanjo večkrat prositi. Pri tem mora biti bolnik v celoti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem in možnostmi za morebitno zdravljenje. Mnenje o njegovem brezizhodnem zdravstvenem stanju mora potrditi več zdravnikov.

Zakon zgolj legaliziral dosledno prakso

Danes že pokojni nekdanji predsednik komisije za medicinsko etiko in nevrolog Jože Trontelj je v Obzorniku zdravstvene nege o evtanaziji med drugim zapisal, da je zakon o evtanaziji na Nizozemskem samo dosledno legaliziral prakso, ki je tekla dve desetletji in se sodno ni preganjala, če so bili upoštevani določeni pogoji, uzakonjeni leta 1993.

A je anonimna raziskava vladne komisije, ki jo je vodil Jan Remmelink, pokazala, da so bili ti pogoji kršeni v tretjini primerov. Na začetku 90. let je bilo na Nizozemskem v povprečju približno 2300 primerov prostovoljne evtanazije in okrog 400 primerov samomora z zdravniško pomočjo.

Poleg tega pa je bilo kar 1040 primerov usmrtitve brez veljavnega pristanka bolnika, torej neprostovoljne evtanazije. To je bilo v 0,8 odstotka vseh primerov smrti na Nizozemskem. V 41 odstotkih teh zadnjih primerov je šlo za bolnike, ki niso bili zmožni privolitve. Podobno sliko je ponazorila druga Remmelinkova študija leta 1995, ki je pokazala, da z evtanazijo na Nizozemskem niso umirali ne najbolj stari in ne najhuje bolni.

Belgija kot prva uvedla evtanazijo za mladoletnike

Belgija pa je lani postala prva država na svetu z evtanazijo za mladoletnike. Nova evtanazijska zakonodaja ne uvaja starostne omejitve, kljub temu pa lahko zanjo zaprosijo le otroci, ki so neozdravljivo bolni, v velikih bolečinah ter v primerih, ko za lajšanje njihove bolezni ne obstaja zdravljenje. Otroci se morajo tudi zavedati svojega položaja in razumeti pomen prošnje za evtanazijo, ki jo morajo odobriti tudi njihovi starši, zdravniki in psihologi.

Med najbolj odmevnimi primeri evtanazije v zadnjih letih je bil primer Italijanke Eluane Englaro, ki je leta 1992 utrpela hudo poškodbo možganov, zdravniki zasebne klinike v Vidmu pa so jo leta 2009 prenehali umetno hraniti. Tako so izvršili odločitev milanskega prizivnega sodišča, ki je ugodilo prošnji Eluaninega očeta Beppina Englara, naj hčerko odklopijo z naprav, ki so jo ohranjale pri življenju.

V ZDA je leta 2005 umrla Terri Schiavo, ki je bila zaradi hude poškodbe in odpovedi možganov 15 let v komi. Na pobudo moža, ki je bil njen zakoniti skrbnik, in po posredovanju sodišča so ji odvzeli cevko za hranjenje.

Lani prah dvignila Američanka Maynard

Lani je pozornost javnosti pritegnila Američanka Brittany Maynard, ki se je potem, ko so ji diagnosticirali možganskega raka v zadnjem stadiju, odločila končati življenje z medicinsko pomočjo, zato se je z družino tudi preselila v Oregon, ki je ena od petih ameriških zveznih držav, kjer je to dovoljeno. Svojo odločitev je objavila na spletu v video posnetku, objavljenemu na spletu, ogledalo si ga je 9,5 milijona ljudi. Zdravniki so ji predpisali zdravila, s katerimi je 1. novembra končala svoje življenje.

Verjetno najbolj obsežen primer pa je bil primer ameriškega aktivista za pravico do medicinske pomoči pri samomoru, patologa Jacka Kevorkiana, ki naj bi pomagal končati življenje 130 bolnikov. Dr. Smrt, kot so ga poimenovali nekateri mediji, je zaradi svojih dejanj odsedel osemletno zaporno kazen, z njimi pa sprožil tudi široko javno razpravo o etičnih vprašanjih evtanazije.