Kriza je vplivala tudi na delovanje Obalnega zavetišča

Z Obalnim zavetiščem upravlja Obalno društvo proti mučenju živali, ki je ena najstarejših živalovarstvenih organizacij v Sloveniji. Deluje na lokaciji pri Svetem Antonu. Zavetišče je prvenstveno usposobljeno za sprejem psov. Primanjkuje jim namreč ustreznejših prostorov za večje število mačk, ki za raznimi boleznimi obolevajo bolj kot psi. Zanje zato poskušajo skrbeti z začasno oskrbo po domovih. V povprečju se število psov v zavetišču giblje okoli številke 60, je v pogovoru za STA navedla vodja zavetišča in predsednica društva Krivec Bogatajeva.

Pojav zapuščanja mačk in tudi psov, ki je v zadnjih letih letih nekoliko upadel, je v preteklem letu znova porasel. Bogatajeva to delno pripisuje tudi krizi, saj žival predstavlja strošek, ki si ga vse več ljudi ne more več privoščiti. Zelo je precejšnja težava v Sloveniji veliko število mačk, opozarja vodja zavetišča, ki ob tem poudarja pomen mačje sterilizacije oz. kastracije. Pri tem je potrebno tudi osveščanje ljudi. "V Istri žal še vedno velja, da se bo mačka spremenila ali pa da ne bo več lovila miši in glodavcev, ko bo sterilizirana," na trdoživost nekaterih prepričanj opozarja Krivec Bogatajeva.

Psi prepogosto na verigi

Tudi sicer na istrskem podeželju opaža, da psi še vedno vse prepogosto živijo priklenjeni na verigo in v neprimernih pogojih. Krivec Bogatejva tako ugotavlja, da ima pes "namesto hišice še vedno zvrnjen sod ali pa še tega ne in da so ti privezi kratki". "Velikokrat se zgodi, da pes sploh nikoli ne gre s te verige," pravi.

Problematični so tudi marsikateri pesjaki, ki so po velikosti bolj podobni kletkam, kjer se pes sploh ne more premikati. To je še slabše, kot če bi bil nenehno na verigi, dodaja.

Zaradi tega v zavetišču tudi ne oddajajo psov pod vsakim pogojem. Tako razen izjem psov ne oddajajo podnajemnikom, saj se žival praviloma ob prvi menjavi stanovanja znova znajde v zavetišču, prav tako ne oddajajo psov za trajno življenje na privezu. "Spravljati pse z dežja pod kap se mi pač ne zdi smiselno," pojasni Krivec Bogatajeva.

 

Poleg tega denimo starejših in psov manjše rasti ne oddajajo za življenje izključno na prostem. "Psa naj ima tisti, ki ima prave občutke, željo in ki se zaveda, da je to nenazadnje odgovornost in obveznost za nadaljnjih 15 let," je dodala. Ob primerih, ko otroci dobijo žival ob praznikih, pa je poudarila, naj "živo bitje ne bo darilo".

Brez ustreznih pogoje ni posvojitev

Kdor nima ustreznih pogojev ali možnosti, da bi imel psa doma, lahko preživi kakšno popoldne v zavetišču in postane sprehajalec tamkajšnjih psov, je vodja zavetišča navedla eno od možnosti. Tiste, ki razmišljajo o posvojitvi, pa vabi, naj jih predhodno vsaj nekajkrat obiščejo. "To ni odločitev petih minut," dodaja.

Iz lastnih izkušenj in povratnih informacij posvojiteljev pa Krivec Bogatajeva ugotavlja, da je nekaj posebnega posvojiti zavetiščnega psa, "ki bo vedno razumel, da si ga odpeljal domov in da si mu nekaj ponudil, in ti bo zato zvest do groba". Pri izbiri skušajo tudi svetovati, da ljudje ne bi izbirali po zunanjem izgledu, ampak predvsem glede na življenjski slog in okoliščine. Tako npr. ni smiselno, da neaktivna oseba posvoji psa, ki ima veliko potrebo po gibanju.

Kriza je sicer vplivala tudi na samo delovanje društva in zavetišča. Tako so večje donacije postale redkost, zato se bolj osredotočajo na majhne zneske in pa na namenske prispevke od dohodnine. S sedanjim prilivom še nekako shajajo s tekočimi stroški za hrano in ostalo, enkratni stroški večjih veterinarskih operacij pa že predstavljajo problem. Prav tako občutijo pomanjkanje kakovostnejše hrane, ki pride v poštev zlasti za mladiče. Zato so dobrodošli tudi prispevki v obliki hrane, odejic itd.

Potrebovali bi več denarja

Obalno zavetišče bi sicer potrebovalo 10 do 15 odstotkov višji letni proračun, ocenjuje Krivec Bogatajeva. S tem bi razbremenili oz. pridobili še kakšne prostovoljce, ki zdaj poleg svojega časa in dobre volje prispevajo tudi iz lastnega žepa.

Prav tako potrebujejo dodatne prostore, glede tega pa že potekajo pogovori s koprsko občino. Z dodatnimi prostori bi namreč lahko sprejemali skupine šolarjev in drugih, zanje prirejali delavnice in podobno. Med projekti, ki bi se jih želeli lotiti, je tudi vzpostavitev mačje karantene, saj bi to bistveno vplivalo na umrljivost mačk, ki je v prvih tednih življenja zelo visoka. Nenazadnje bi potrebovali tudi pomožne prostore, saj so na tesnem tako glede skladišča s hrano kot s kuhinjo.

"Živalovarstvo nobenega mesta pa tudi obale ne more biti prepuščeno čustvom nekaterih od nas," je prepričana Andreja Krivec Bogataj, ki poudarja, da je to "dolžnost občinskih struktur in nenazadnje vseh prebivalcev obalnih občin".