KOLUMNA: Kaj je psihoterapija?

Moje ime je Manca Kodrič. Sem magistrica zakonskih in družinskih študij ter specializantka sistemske družinske psihoterapije. Delam v Kopru, kjer imam svojo privatno prakso za psihoterapijo. S psihoterapijo se aktivno ukvarjam 6 let.

To kolumno sem se odločila pisati predvsem zato, ker želim ljudem bolje približati področje psihoterapije. Želim si, da bi lahko bolje razumeli kaj sploh je psihoterapija, komu je namenjena, kako je urejeno področje psihoterapije pri nas, kdaj je smiselno obiskati psihoterapevta in tako dalje. Prav tako se bom v kolumni dotaknila nekaterih drugih tem iz področja odnosov in duševnega zdravja. A naj to zaenkrat še ostane skrivnost. Pojdimo sedaj k naši prvi temi.

Za prvo kolumno sem se odločila začeti kje drugje kot na začetku- torej pri samih osnovah. Kaj sploh je psihoterapija? Komu je namenjena? Po čem se psihoterapevt razlikuje od psihologa in psihiatra?

Beseda psihoterapija izvira iz starogrškega jezika. Njen dobeseden prevod pomeni zdravljenje duše. Sodobna opredelitev pa jo označuje kot znanstveno-strokovno disciplino, ki se ukvarja z zdravljenjem duševnih in vedenjskih težav s pomočjo  ciljno usmerjenega pogovora in psihoterapevtskih metod (slednje se lahko razlikujejo glede na to iz katere psihoterapevtske usmeritve izhajaterapevt). 

Če poenostavim, pomeni psihoterapija zdravljenje s pogovorom znotraj kakovostnega medosebnega odnosa med klientom in terapevtom. Terapevt klientu omogoča zaupen in varen prostor, kjer lahko spregovori o svojih občutkih, mislih in stiskah ter klientu pomaga, da ozavesti tudi nezavedne vzroke svojih težav, čustev in vedenj ter jih postopno odpravi. V psihoterapiji je torej izjemnega pomena prav empatičen medčloveški odnos med terapevtom in klientom. Odnos, ki klientu predstavlja varnost in stabilnost. Zato je zelo pomembno, da si izberemo terapevta ob katerem se dobro počutimo. Naj dodam še to, da cilj psihoterapije ni zgolj olajšati ali odpraviti simptom, temveč poiskati, ozavestiti in postopno odpraviti tudi njegov vzrok.

Psihoterapija je lahko koristna pri premagovanju mnogih in zelo raznolikih težav. Nekatere od teh so npr. depresija, stres, strahovi, anksiozne motnje, jeza, osamljenost, nespečnost, motnje hranjenja , odvisnosti, težave v medosebnih odnosih, psihosomatska obolenja, težave otrok in mladostnikov, posledice izgube ali smrti in drugih travmatičnih dogodkov ter mnoge druge.

Vsem tem, sicer pomembnim, a vendar suhoparnim definicijam naj dodam še nekaj svojih misli. Želim namreč poudariti, da psihoterapija nikakor ni namenjena samo ljudem, ki se spopadajo z diagnozo duševne bolezni. Prav vsak od nas, tudi še tako zdrav posameznik, se lahko kdaj znajde v stiski ali pod hudim stresom. Prav vsak od nas lahko doživi neko bolečo situacijo ali težek odnos, se spopada z osamljenostjo ali s pomanjkanjem samozavesti. In včasih nas, pa čeprav smo še tako močni, take situacije zlomijo. In takrat je prav, da si poiščemo pomoč. Prav tako psihoterapija ni nujno namenjena samo ljudem v stiski ali z neko težavo. Koristna je lahko tudi, če se želimo bolje spoznati, osebnostno zrasti ali si izboljšati kvaliteto življenja. Žal pa opažam, da v Sloveniji še zmeraj ostaja dokaj močno prisoten predsodek do psihoterapije. Ta ostaja tabuizirano področje, rezervirano za tiste »duševno bolne«. A to je daleč od resnice. Psihoterapija je prav tako za ljudi, ki so toliko čuteči, ljubeči in človeški, da se jih življenje dotakne. Za ljudi, ki si želijo narediti nekaj zase in izboljšati svoje življenje. Predvsem pa za tiste, ki so toliko pogumni, da so pripravljeni tudi nekaj aktivno narediti za to. Psihoterapija namreč ne deluje, če mi sami vanjo nismo pripravljeni ničesar vložiti in pomeni zelo intenzivno delo na sebi. Brez tega zavedanja in trdne odločitve, da bomo v svojem življenju nekaj spremenili, nam ne more pomagati niti najboljši psihoterapevt na svetu, niti psiholog ali psihiater, pa če nam predpiše še toliko tablet.

Ker pogosto naletim na vprašanje po čem se pravzaprav psihoterapevt razlikuje od psihologa ali psihiatra, bom na tem mestu dodala še kratke primerjave.

Psihiater postane nekdo, ki je končal Medicinsko fakulteto, pridobil naziv doktor medicine in opravil specializacijo iz psihiatrije. Dobro je, da opravi tudi podiplomski program iz psihoterapije. Dela v bolnišnicah, zdravstvenih domovih ali v samostojni praksi. Njegovo delo je diagnosticiranje in zdravljenje duševnih bolezni in motenj. Postavi torej diagnozo in predpiše ustrezna zdravila v kolikor je to potrebno. Klienta lahko pošlje tudi na dodatne preiskave. Zdravljenje duševne motnje vsebuje pogovor, zdravljenje z zdravili in usmerjanje pacienta z določenimi psihološkimi tehnikami. Zdravila torej niso dovolj. Če vam psihiater tega ne more ponuditi in le predpisuje zdravila, je pomembno, da si sočasno poiščete še pomoč psihoterapevta. Do psihiatra lahko pridete preko napotnice ali pa samoplačniško. Psihiater ne more izvajati psihološkega testiranja,  lahko pa izvaja teste, ki na podlagi simptomov podajo sum na duševno motnjo.

Psiholog postane nekdo, ki je končal študij psihologije na Filozofski fakulteti. Njegovo področje delovanja je zelo široko. Psihologi so zaposleni v šolah, vrtcih, zdravstvu, zaporih, socialnih zavodih, domovih za ostarele, športnih moštvih, svetovalnih službah, podjetjih, vojski, itd. Opravlja diagnostiko in svetovanje ob duševnih težavah. S klientom opravi razgovor in testiranje s psihološkimi instrumenti (npr. vprašalniki), na podlagi katerih postavi poglobljeno diagnozo. Če je potrebno zdravljenje z zdravili, ga napoti k psihiatru, saj on zdravil ne more predpisati.

V primeru, ko boste iskali psihološko pomoč, boste najverjetneje naleteli na psihologa, ki je specializiral klinično psihologijo, kar mu omogoča zaposlitev v zdravstvenih zavodih in delo s pacienti. Tudi zanj je priporočeno, da opravi podiplomski študij iz psihoterapije. Dela v zdravstvenih zavodih ali v samostojni praksi. Opravlja samostojno diagnostiko in zdravljenje duševnih težav in motenj ter poglobljeno diagnostiko za potrebe psihiatra. S klientom opravi razgovor in testiranje s psihološkimi instrumenti, za razrešitev težav pa uporablja različne psihološke tehnike.

Psihoterapevt pa je nekdo, ki je zaključil dodiplomski študij družboslovne smeri in podiplomski študij ene od psihoterapevtskih smeri. V okviru študija je opravil terapevtske treninge in šel tudi sam skozi proces psihoterapije. Izobrazbeni profili se lahko tudi prekrivajo in je psihoterapevt po osnovni izobrazbi psiholog ali psihiater, ki opravi še podiplomski študij ene od psihoterapevtskih smeri. Če terapevt po izobrazbi ni psiholog ali psihiater, ne more izvajati psihološke diagnostike in zdravljenja z zdravili. Ko gre za težjo obliko duševne motnje,  je potrebno psihoterapijo kombinirati z medikamentoznim zdravljenjem.

Tako, prišli smo do konca današnje kolumne. Upam, da vam je vsaj nekoliko olajšala razumevanje o tem kaj je psihoterapija. V prihodnji kolumni pa bom povedala nekaj več o tem kako pravzaprav poteka psihoterapija.  

Manca Kodrič, mag. zakonskih in družinskih študij in sistemska družinska terapevtka, Novo jutro, s.p., psihoterapija in svetovanje.