Klinc, pa garažna hiša!

Mama pravi, da sem po horoskopu volkulja. Ker je naštudirala mojo rojstno karto in vse konstelacije ter trdi, da že napol pozna mojo prihodnost, dobro ve, da sem v resnici prav občutljiva rakica z mehkim srcem, ki pa ostro uščipne, ko ji gre za nohte. Ali za klešče. V resnici pa je pred mojim rojstvom tolikokrat sanjala volkove, da je skoraj prepričana tudi v volčje poreklo moje duše – seveda pri tem upošteva vse najbolj pozitivne lastnosti volkov in volkulj, mogoče zato, ker sem nekoč totalno popenila ob tem, ker se z volkovi res ne morem niti najmanj poistovetiti.

Ali se vsaj nisem. Do rojstva moje hčere. Takrat sem prvič začutila, da je moja duša samotno zatulila in se oklenila edinega vira popolnosti in topline, ki mi je še ostal. Nje. Zdaj se skušam sprijazniti s tem, da nisem samo rakica. Da sem tudi volkulja samotarka. In da bo treba z macolo prebijati ledeno obzidje, ki sem ga pred moškimi postavila okrog sebe. Vso srečo tistemu, ki se bo skušal prebiti, zase nimam prav veliko upanja, da mu bom stvar olajšala. Se bom pa potrudila.

"Če boš ti dolgo samska, sem jaz papež," je rekla Mojca, medtem ko je za pultom trebila solato. Lupila sem česen in se smehljala. Pojma nima! Mojca je nekaj let starejša in ima fanta, ki je že v drugem razredu. Sosedje so zakon, sploh če najdeš take, ki hodijo v podobnih čevljih in prav tako kot ti znajo tuliti v luno.

"Dovolj bo!" zalaja, ko vidi, koliko česna sem olupila, "ni nama treba ravno odganjati vampirjev." Dodam peteršilj in pričnem sekljati sestavine za tržaško omako. Pomislim, da česen odganja marsikaj in marsikoga, sploh vse tiste, ki se znajdejo v bližini tvoje sape. "Nimam takih predsodkov pred biti samski kot ti. Pravzaprav tebi nič ne manjka," ji že najbrž stotič povem. Prhne.

"Boš hitro ugotovila, da se na ženske z otroki ne lepijo ravno kot muhe."

Kar je totalna bedarija. In vem, da si Mojca želi najti pravega, samo resnici na ljubo se je nekje na sredi poti nehala truditi. Ne vem zakaj, če pa izgleda bolje od vsake Angeline in ima postavo od Giselle. Poleg tega poznam kup žensk z otroki, ki so našle partnerja šele potem, ko so že rodile. Dobro, to je majhna laž. Poznam samo eno, ampak izjema potrjuje pravilo, ali kako že gre. Nikoli nisem razumela tega pregovora. Zdi se mi prav bedast.

Kako hitro pa se moški lahko pričnejo "lepiti" na samske ženske z otroki bomo kmalu ugotovili. To je namreč zgodovinski dan, ki si zasluži najmanj ognjemet ali kaj podobnega, ker sem sklenila, da se bom zopet dala na trg. Ne zaradi drugega, človek božji ... Ampak od suše se mi bo Z.M.E.Š.A.L.O. Ne mislim na pomanjkanje dežja in nizek vodostaj na Obali. To sem tudi povedala Mojci, ki mi je takoj povedala, da ne morem računati na njeno pomoč. 

Da je netalentirana za iskanje normalnih tipov. Glede na moje pretekle izkušnje, se samo zgrozim ob misli, da zame najbrž velja enako. Kaj sploh je normalen tip?

-       lep, pameten in duhovit? (pa še visok, da ne izgledaš kot jeti poleg njega, če te slučajno prime, da bi si obula štikle?)

-       človek s službo, smislom življenja in neizmerno željo po ženski (z nekaj prtljage)?

-       sočuten, razumevajoč, prijeten ...?

-       pojma nimam.

Če bi bila ena tistih srečnic, ki imajo normalnega homosapiensa že za očeta, bi mogoče znala bolje izbirati. Glede na obskurno pomanjkanje primerov dobre prakse in zgledov v življenju pa lahko računam samo na približke, pa še to, če imam srečo.

"Moj sin ni približek – on je normalen; samo mogoče za neko drugo žensko," odkrito pravi moja "tašča". Živiva pri njej. Tudi ona je samska, vendar po zaslugi Matilde.  Kadarkoli se spomnim na to, kar pravi, se namrščim kot šimpanz. Vem, da to dela gube. In da slabo vpliva na čakro ledvic ali jeter ali nekaj takega. Predvsem mi gre na živce drugi del te trditve – za neko drugo žensko.

Po sijajnih doma ocvrtih kalamarih v tržaški omaki in pečenem krompirčku s čebulo se z malo odpraviva na rajžo. Greva v Koper. Zunaj je stopetdeset stopinj in čutim, da se karoserija avta kar topi, ko prideva do njega. Parkiran je na soncu, kot vedno, ker pred blokom ni nikjer sence, razen pod črvivim ringlojem. A če parkiraš avto tja spodaj, dobiš naslednji dan hujši zmazek, kot če bi ga posrala dva mimoidoča kondorja. Zato se pametni tistemu ringloju izogibamo, podenj pa parkirajo prišleki in nič hudega sluteči vikendaši. Ko mi končno uspe prezračiti avto z malo v naročju, jo posedem v stolček in že odbrziva proti centru. Hvala bogu, da imamo vsaj garažno hišo in bo avto v senci. Z veseljem dam tisti evro ali dva, da parkiram avto kot človek. A ko pridem do garažne hiše – obvestilo: Dvigalo je v okvari. Kako za en ku**c pa naj pridem ven z vozičkom!? Odpeljem se na tržnico in prepustim avto cvretju. Ko se vrneva, ga bom morala spet najprej prezračiti z malo v naročju. Vse prej kot lahko.

"Ah, tisto dvigalo je itak vedno pokvarjeno," reče Mojca. Kar ni res, ker sem se z njim že večkrat peljala. To tudi povem.

"No, zdaj je pokvarjeno vsaj kakšen mesec," odvrne.

Zakaj, zaboga, ga potem ne popravijo? Veste, ko ima človek enkrat dojenčka in gre povsod z vozičkom, naenkrat pričenja razumeti ves halo okrog omogočanja dostopa za invalide. Z vozičkom si omejen. Ne moreš povsod. Ne gre po stopnicah. Še navkreber gre težko. In za garažno hišo s pokvarjenim dvigalom – se lahko obrišeš pod nosom.

Lep poletni dan tudi vam!

Volkulja