Kjer sveti Štefan bdi nad angleži in francozi

Dogodivščini naproti sva se podali v nedeljo, 27. januarja, izpred Hrastovelj, točneje s kmetije Trček. Lastnik kmetije, gospod Iztok Trček, nama je povedal, da imajo kmetijo že od leta 1982. Redijo krave, prašiče, koze, osle in konje. Včasih so bili slednji namenjeni šoli jahanja, danes pa jih imajo dvajset zgolj sebi v veselje. Vzgajajo hojštarce, hanavorance, angleže in francoze. Njim je namenjen hlev s senikom, druge živali, prašiči in govedo, imajo svoj hlev, koze pa zatočišče. Šola jahanja letos ni več v njihovi ponudbi, so pa pričeli z gradnjo parka za avtohtone istrske živali. Gradijo tudi čebelnjak in opazovalnico ptic.

Po regionalni cesti sva se odpravili do Hrastovelj.

Vas je dobila ime po mediteranskem hrastu. Menda kar nekaj Benetk stoji na lesu, ki so ga Hrastoveljčani posekali in prodali prebivalcem mesta na vodi.

V svetu je ta majhna vasica znana po taboru s cerkvico sv. Trojice, sezidani v drugi polovici trinajstega stoletja. Grajena je večinoma iz kamna, kar je značilno za celotno Istro. Streha je krita s škrlami, ki so lomljene kamnite plošče. V notranjosti so zelo dobro ohranjene freske iz leta 1490, ki jih je naslikal Janez iz Kastva. Kdo še ni slišal za znameniti Mrtvaški ples? Njegovo sporočilo je enostavno: vsakega na koncu poti čaka smrt, tako revnega kot bogatega, pomembneža ali preprostega človeka. Za ogled cerkve bi se morali dogovoriti, zato sva pot nadaljevali po markirani poti proti Zanigradu.

Presenetil naju je napis na bližnji hiši pod vzpetino s taborom Ljubiteljska zbirka Grozdana Pohlena. Na trati pred hišo sta razstavljena top in mitraljez, kaj vse pa je še skrito za štirimi stenami, nisva imeli priložnosti videti, ker nama gospoda Grozdana ni uspelo priklicati.

Vasi je bilo kmalu konec in z njo asfaltirane poti, pa sva nadaljevali po makadamski poljski poti. Vedeli sva, da se ne moreva izgubiti, ker sva sledili markacijam. Čeprav je bil dan mrzel, naju ni zeblo, saj sva se po prečkanju železniške proge pričeli vzpenjati. Tam naju je prijetno, predvsem pa hrupno, presenetila lokomotiva. Pa pravijo, da imajo Slovenske železnice težave! Pri prečkanju proge bodite zelo previdni! Vlaki vozijo celo ob nedeljah in motijo tišine željne pohodnike.

Gozda je kmalu zmanjkalo in odprl se nama je pogled na Dol v dolini in cerkev sv. Štefana v Zanigradu na vrhu grebena. Še zadnji vzpon in odložili sva nahrbtnika ob pokopališki zid ob cerkvi patrona in zaščitnika konj.

Legenda pravi, da je pod cerkvijo zakopan zaklad. Na žalost nisva imeli ne lopate in ne krampa, zato sva se lotili malice.

Da se po Istri da kolesariti, sta naju prepričala dva kolesarja, ki ju je čakal še vzpon do Rakitovca, naju pa krajši del poti v drugo smer po hribu navzdol, do prvega razpotja. Tam sva zavili desno k obrambnemu stolpu v Podpeči. Utrujenost pri stolpu prežene čudovit razgled na Rižansko dolino. Ob lepem vremenu lahko zamaknjeno strmimo celo do morja.

Stolp so na vrh pečine že pred stoletji postavili Benečani  kot obrambno postojanko pred Turki. Zgradba je štirinadstropna, visoka skoraj 20 metrov in okrogle oblike. Kot večina starih zgradb v Istri je tudi ta zgrajena iz klesanega belega kamna, pokrita s kamnitimi škrlami. Previdno, ko se odpravite po lesenem delu stopnic do vhoda! Kaj hitro se vam lahko ponovi najina izkušnja, da se vam trhel les pod nogami udre.

Pot nazaj, do najinega izhodišča, je bila ''mala malica''. Sila težnosti te kar sama nese navzdol.

Čisto pomotoma, zaradi ovinka preveč, sva se znašli v Hrastovljah pred galerijo Jožeta Pohlena. V tradicionalni istrski hiši, s kamnitimi jertami okrog oken in obokanim kamnitim vhodom, je prostor našlo veliko umetnikovih kipov in slik. Ker ponovno nisva bili najavljeni, so bila vrata galerije zaprta.

Spoznali sva, da je prepričanje, da v bližini doma ni nič zanimivega, zmotno. V dobrih treh urah sva začutili piš kar dveh stoletij.

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek