Kam je izginil tisti čudni občutek?

Zgodba

V filmu sledimo trem prijateljem, izmed katerih enega – Mikeya (Michael B. Jordan) zapusti žena. Ostala dva, Jason (Zac Efron) in Daniel (Miles Teller) se odločita, da mu bosta pomagala in v oporo ter solidarnost do potrtega kolega ne bosta prešla v resno zvezo. Žal, pa se taka odločitev, tudi za najbolj odločne samce New Yorka, izkaže za zelo težak izziv. Priča smo prikrivanju in testiranju prijateljstva, ki lahko pomeni tudi konec dolgoletnega prijateljskega razmerja.

Komični manifest generacije

O režiserju Tomu Gormicanu ne bi veliko napisal, saj gre za njegov prvi celovečerni film, ki pa ga je kljub vsemu zelo dobro oblikoval in ponudil solidno komedijo.  Precej bizarno dejstvo pa je, da so glavni liki v filmu rojeni istega leta, 1987. Predstavniki generacije Y. Generacije, ki je (bila) izigrana. Ta, morda tudi naključna, izbira igralske zasedbe je eden izmed ključnih faktorjev komedije, ki se po svoje pojavlja kot komični manifest generacije, ki je sedaj v svojem najplodnejšem obdobju življenja (ali vsaj tako pravijo starejši).

Postavljeni smo pred relativno mlade predstavnike današnje družbe (v svojih skoraj tridesetih), samostojne, s službo (ki jim ni všeč), nepripravljeni na resno zvezo (četudi čutijo željo po njej), nesigurni, živijo v metropoli (ker nudi več), delno hedonisti, itn. Nezaupanje v sistem, pasivno sodelovanje znotraj družbe in popolnoma relativističen odnos do sveta so še dodatne 'kreposti'. Brez konkretnih ciljev.  To smo mi. Generacija, ki ji je bilo vse obljubljeno, a nič izpolnjeno.

Tisti čudni občutek je označen kot romantična komedija, ki predstavlja par ljubezenskih zgodb, ki se navsezadnje srečno končajo in v prijetnem vzdušju lahko zapustimo kinodvorane (ali kavče dnevnih sob), vendar je v osnovi le opozorilo. Svarilo. Še huje: zrcalo. Film je zrcalo predstavnikom generacije. Tisti čudni občutek se pojavi, ko se pogledamo v ogledalo in vidimo, da smo prav taki. Da smo le del procesa, na katerega vsi čakajo, da se zaključi, ker mora dati mesto sledečemu.

Neodločenost je navsezadnje naš podpis, ker kljub vsemu še zmeraj ne vemo, kako imenovati tisti čudni občutek, ker ga preprosto ne čutimo. Bolje je, da tisti čudni občutek pustite kar v kinu, ker najbrž ga niste in niti ne boste razumeli. Pokovka bo vse uredila.