Irena Sirotič Dobrila: Prostovoljstvo, to je del mene

Kakšni so vaši začetki dela pri Rdečem križu?

V vaših letih sem tudi sama rada pomagala. Moja mama je bila članica Rdečega križa. Ko je hodila od družine do družine, me je vzela s sabo. Obiskala je ljudi, ki so potrebovali pomoč in se naslanjali nanjo. Najbrž se mi je takrat razvil posluh za soljudi. Že v osnovni šoli, toliko stara, kot ste ve, sem začela delati in pomagati pri Rdečem križu.

Vaša pot od samega začetka do danes je bila najbrž dolga.

O, ja. Naprej sem se zaposlila in sem bila bolničarka ekipe prve pomoči civilne zaščite. Tako sem že malo po dvajsetem letu opravila še danes zahtevni tečaj in vodila ekipo prve pomoči v organizaciji, kjer sem bila zaposlena. Delala sem v kadrovski službi, tako da sem imela tudi stike z ljudmi, ki so potrebovali pomoč. Nekoliko manj sem bila aktivna le, ko so bili moji otroci še majhni. Takrat so bili oni moja prva in največja skrb. Kasneje sem postala prostovoljka Rdečega križa v naši Krajevni organizaciji, v Marezigah. Skozi to aktivnost sem spoznala ljudi. Z ostalimi prostovoljci sem hodila k ljudem, za katere smo vedeli, da potrebujejo pomoč. Razvažala sem hrano in oblačila ter delila nasvete ali pa sem se povezala s tistimi organizacijami, za katere sem vedela, da lahko pomagajo. Že takrat sem bila tudi članica Območnega odbora Rdečega križa v Kopru, kar pomeni, da sem bila pri upravljanju Rdečega križa veliko let, preden so me prosili, da prevzamem zahtevno funkcijo predsednice.

Ali je vaša vloga predsednice bistveno drugačna od dela ostalih prostovoljcev pri Rdečem križu?

Od ostalih prostovoljcev se razlikujem le v odgovornosti, ki jo imam kot vodja. Vsak prostovoljec je odgovoren za svoje delo, ki ga opravlja. Nisem pa sama odgovorna za vodenje Območnega združenja Rdečega križa Koper. Imamo statut, ki ureja naše odgovornosti, pristojnosti in cilje naše organizacije. Rdeči križ je mednarodna organizacija in Slovenija je ena izmed 152 držav, ki sodelujejo v skupnosti z določenimi nalogami in pristojnostmi. Kot predsednica sem z dvema podpredsednikoma, člani Območnega odbora in drugimi organi upravljanja odgovorna za vodenje Območnega združenja Rdečega križa. Težko bi delovali brez nepogrešljivih in prizadevnih prostovoljcev v okviru 16 Krajevnih organizacij, ki neposredno delujejo na terenu, komisije za mlade, projektne skupine za razvoj krvodajalstva, bolničarjev prve pomoči in številnih drugih.

Tu je veseli december, ko se ljudje predajamo praznovanju in obdarovanju. Je pa december tudi mesec, ko je stiska ljudi največja. Kako se to kaže na Rdečem križu?

Res se kaže. Vsi imamo pričakovanja in si želimo zase in za svoje najbližje, predvsem otroke, da bi imeli res veseli december. Da bi imeli dovolj dobrin in si privoščili primerno praznovanje. Vsi bi radi kam šli, kupili primerna darila, izpolnili želje otrok ... Žal tega številni starši ne zmorejo. Hudo je, ko nam pridejo povedat, da nimajo hrane za otroke, da ne morejo plačati položnic za stanovanje, elektrike, vode, ogrevanja ali dodatnega zdravstvenega zavarovanja, idr. Že zdaj, za Miklavža, so številni starši lahko le zelo skromno obdarili svoje otroke. Vse več ljudi je brez dela in vse več družin je v hudih finančnih in materialnih stiskah.

Kako take stiske doživljajo otroci?

Verjetno tudi sami opazite, da niso vsi sošolci obuti v športne copate, ki so recimo moderne. Otroci ne delate razlik med seboj. Ste prijatelji, ne glede na to, v kakšnih razmerah kdo živi. In prav je tako.  Mladi ste tisti, ki  lahko spreminjate  svet na bolje, kar je bilo tudi geslo  Rdečega križa Slovenije v letošnjem letu.

Gotovo se vsak dan srečujete z množico žalostnih zgodb in vsem najbrž ne morete pomagati. Vse najbrž nimajo žalostnega konca.

 Veliko takih drobnih zgodb je. Nam, ki smo v te zgodbe vpleteni, že zelo veliko pomeni hvaležen stisk roke. »Hvala, nikoli vas ne bomo pozabili!« odtehta ves naš trud.

Nam lahko zaupate eno izmed zgodb s srečnim koncem?

 Zelo ganljiva je zgodba o družini, v kateri je ostal oče z dvema otrokoma sam, saj jih je mamica zapustila. Sin si je v devetem razredu kot zelo nadarjen košarkar želel in potreboval športne copate. Pomislite, niso imeli niti pralnega stroja. Hči je pridna šivilja in si je želela šivalni stroj. Oče kljub zaposlitvi dva meseca ni dobil plače, zato ni imel niti za nujne stroške, kaj šele, da bi otrokoma izpolnil želji. Na pomoč so nam priskočili srednješolci, ki so organizirali dobrodelni koncert in zbrali prispevke za to družino. Z zbranim denarjem smo kupili pralni stroj, poplačali še nekaj položnic, saj so jim grozili z izklopom elektrike, sin si je lahko izbral športne copate, dobra gospa pa je podarila čisto nov šivalni stroj.

Kakšno pomoč v zadnjem času ljudje najpogosteje iščejo?

Ljudje ne zmorejo plačati položnic. Žal imamo tudi mi premalo denarja, da bi ga razdelili vsem pomoči potrebnim. Marsikdo ne ve, da lahko zaprosi za pomoč na centru za socialno delo. Tam lahko dobi tudi enkratno finančno pomoč in nadomestilo za brezposelnost pri zavodu za zaposlovanje. Usmerjamo in pomagamo številnim tudi z nasveti.

Kako boste poskrbeli za otroke, ko prihajajo trije dobri možje?

Otroke bodo obdarili na Centru za socialno delo v Kopru. Tako smo se dogovorili pred dvema letoma. Njim pomagamo na različne načine: pripravimo pakete, poskrbimo, da so darila bolj bogata. Tiste, ki pa niso v tem sistemu, obdarimo z igračami mi. Otroci v šole in vrtce prinašajo igrače, ki jih ne potrebujejo več in so še dobro ohranjene. Poleg hrane (v decembru so paketi bolj bogati), starši dobijo tudi igrače in higienske pripomočke, ki so jih med drugim zbrali tudi otroci in zaposleni iz vseh oddelkov Vrtca Semedela. Igrače smo ravnokar dobili iz vrtca Delfino blu, prinesli pa so jih tudi s hrvatinske in koprske šole.  Akcija poteka tudi v Vrtcu Koper s svojimi enotami, ki vsaka na svoj način pripomore k ublažitvi stiske.  Akcije zbiranja igrač organizirajo in vodijo učenci v krožkih Rdečega križa. V tem mesecu namenimo več denarja za nakup živil. Razdelili bomo tudi prehrambne artikle, ki se zbirajo v vozičkih številnih trgovin v naši občini.

V Gračišču poznamo nekaj starejših ljudi, za katere vemo, da prejemajo borno, mizerno pokojnino, pa svoje stiske ne obešajo na veliki zvon, ker jih je sram revščine.

O svoji materialni stiski je zelo težko spregovoriti. Ko se nekdo odloči, da bo zaprosil humanitarno organizacijo, ne samo Rdeči križ, tudi Karitas ali drugo organizacijo, za pomoč, je res zelo hudo. Rdeči križ pomaga vsem, ne glede na versko pripadnost, ne glede na raso, jezik ali državljanstvo. Vsak, ki se obrne na Rdeči križ, je deležen naše pomoči v okviru možnosti, ki jih imamo.

Svetujte nam, kako bi na nevsiljiv in diskreten način mi lahko pomagali tem ljudem.

 Imamo socialno delavko, ki je strokovno usposobljena in lahko ljudem pomaga uveljavljati pomoči iz socialnih virov. Mi smo prav v vaši krajevni skupnosti že nekajkrat poskrbeli, da te krajane obišče patronažna služba in da jim na dom prinašajo topel obrok. Kar ste opazili, lahko najprej poveste svojim staršem, ti pa nato obvestijo nas. Pomaga pa že vaš prijazen obisk teh ljudi, kratek klepet. Povprašate jih lahko: »Kako ste? Kako bi vam lahko pomagala?«  Vaši starši nas lahko o stiski obvestijo in mi znamo preko pristojnih služb pomagati. Na centru za socialno delo so ljudje, ki so dolžni pomagati revnim ljudem v okviru pristojnosti oz. nalog, ki jih imajo. Težko je že, če je pokojnina nizka in ljudje nimajo drugega dohodka. Še težje je, če je človek bolan, invaliden, starejši in si ne zna sam pomagati. Prav tako nima bližnjih, ki bi zanj skrbeli. Takrat je potrebna pomoč širše skupnosti. Temu človeku bomo na Rdečem križu z veseljem pomagali.

Za delo z ljudmi je potrebno veliko srce, potrpljenje in čas. Kako usklajujete delo na Rdečem križu z zasebnim življenjem?

Res je treba imeti čas in se marsičemu odpovedati. Da je naloga predsednice zahtevna, sem vedela, preden sem jo sprejela. Moja sreča je, da imam veliko podporo v družini. Brez nje si dela na Rdečem križu ne morem predstavljati. Že nekaj let sem upokojena, zato mi ni treba hoditi v službo (smeh). Tako da se lahko posvečam nalogam na RK. Tam se sproti dogovorimo, kaj bomo tisti dan dobrega naredili, kako bomo izpolnili obveznosti in naloge.  Brez podpore vseh, ki upravljamo in delamo za Rdeči križ v Kopru, pa si svoje vloge ne predstavljam.

Kaj pa vaš prosti čas?

Imam kar nekaj hobijev in vedno najdem čas tudi za dobro knjigo. Bila sem predsednica Gobarskega-mikološkega društva slovenske Istre. Menim, da je varovanje narave in njenega ravnovesja nadvse pomembno in to prenašam tudi na vas, otroke. Sicer si pa znam razporediti čas. Nesmiselno se mi zdi zapravljati čas za nepomembne stvari, če ga lahko izkoristim tako, da nekomu pomagam.                     

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek