I tebi PopTv

Že tako so redki dnevi, ko te iz postelje ne vrže dvoletnica, ki smeje se skače v posteljici in grozi, da bo čofnila na ploščice z betico in te do konca življenja krivila za možganske deformacije zaradi malomarnosti. Zato sem neizmerno cenila redko priložnost, ko se je tašča potiho prikradla v sobo, dvignila malo in jo odnesla, da bi lahko jaz še malo pospala. Dokler me ni prebudil jezni krik – taščin.

"Prasci pokvarjeni!"

V pričakovanju novice o množičnem zločinu ali kamenjanju sem bila povsem budna. Odracala sem v dnevno in na kavču zagledala malo in taščo, ki je udrihala po daljincu in srborito bolščala v ekran.

"Vidiš, kaj so naredili!?" mi maha proti tv-ju, "ukinili so zamik!"

Ne bom tajila: možnost časovnega zamika je za moje pojme največja pridobitev sodobne televizije po izumu teleteksta. Niti videokasete in dvd-ji se ne morejo primerjati s tem. Za nekoga, ki je za čuda tehnike bolj slep in gluh od Helen Keller, je neodvisnost od še enega aparata, ki te je pred zamikom prikoval pred ekran "točno takrat", blažev žegen. Ko je tašča zakupila možnost časovnega zamika, smo nenadoma postali neodvisni od televizije in njenih urnikov. Vsaj za 48 ur nazaj.

"Torrenti, stara," se mi smeji šef. "Dobro jutro!"

Gledam ga kot himalajskega kozla. "Niti sanja se mi ne, kako naj delam z njimi, še manj pa me mika, da bi se naučila, stari."

Zavije z očmi. "Potem pa vso srečo v kameni dobi, Wilma," namigne na Flinstonse.

Ne hecam se, nisem noben čistun, ki bi preziral piratstvo, in če mi kdo porine v roke spečen DVD s filmom, ki ga še ni bilo v kinu, ga bom pogledala. Ampak nikoli se nisem naučila umetnosti iskanja, kradenja in prženja vsebin, in ja, vem, da to ni nobena umetnost. Zato še vedno spadam v tisto večino, ki pač gleda TV in se spakuje nad ponudbo. Prav mi bodi, ampak nisem tako intelektualno vzvišena, da bi TV črtala z dnevnega reda. Odvisna sem od raznih Discoveryjev in Viasatov. Z zamikov sem samo dosegla, da jih gledam takrat, ko imam resnično čas.

To seveda pomeni, da preskakujem reklamne bloke. Kdo pa je tako nor, da bi jih gledal, če jih lahko prevrti naprej!? Ena od prednosti zamika, ki ga uporabniki plačamo. Zato me je še toliko bolj razp**dilo, da je PopTV ukinil zamik, ker naj ne bi dosegali tako velike gledanosti (ki se je pri gledanju z zamikom ne da meriti enako kot pri linearnem gledanju), ergo, upadlo jim je gledanje oglasov in s te strani zanimanje oglaševalcev, da bi pri njih oglaševali, od česar pač ProPlus živi. Tega niso navedli kot razlog za ukinitev zamika, sklicevali so se na ultrakomplicirane in sila pravno zavezujoče programske pravice in podobno sr*nje, od česar nisi vedel, ali bi prej hlipnil z bruhico v grlu ali planil v smeh.

Dejstvo je, da so si s tem nakopali precejšnjo zamero s strani gledalcev, tudi z moje, saj brez uporabe časovnega zamika na PopTV in KanaluA nimam česa gledati. Torej sem docela prenehala gledati ta dva kanala. Ni mi žal, razen zaradi občasnih prebliskov večernih filmov, ki jih nisem še videla (redkost, pa vseeno). In your face, Proplus. Nuff said.

Z malo sva se nato zjutraj peš odpravili na plažo. Peš pomeni, da se mala pelje v svoji karjoli, mama pa peha njo in še dvestokilogramski nahrbtnik z obvezno opremo od rokavčkov do kalupov za oblikovanje peščenih izdelkov na nivoju najmanj srednje aranžerske šole. Lažje gre z vozičkom, saj lahko mala hodi zraven, če želi, kot pa da vse skupaj tovorim na hrbtu. Ker sva prišli dovolj zgodaj, da sva se izognili množičnemu konzerviranju (beri gužvanju kot sardele), sva poiskali svoj mali kotiček in se igrali, dokler ni bilo sonce že previsoko (beri ob 10h zjutraj). Ker sveže vode na kopališčih ni več, tisti miniaturni umivalniček poleg tuša pa je tudi že veliko pred redukcijami crknil zaradi pretirane uporabe (ali vandalizma, ki ga odgovorni kaznujejo tako, da reči ne popravijo, temveč jo pustijo na veke vekov pokvarjeno tudi za vse ostale ljudi), sva peščene tace umili kar v stranišču poleg Kroštole.

 

Stari moj, človek je resda videl že slabše wc-je, ampak resnici na ljubo si morda edina koprska plaža, odštevši Žusterno, ki je za naju peš predaleč, morda zasluži spodobnejše stranišče. Bolj češko od češkega, s keramiko iz prve svetovne, dvema nedelujočima pipama in zanemarjeno do amena, me je spomnilo na obcestna postajališča v Albaniji. Opravičilo Albancem in Čehom. Nisem ravno politično korektna, morda pa le dovolj nazorna.

"Zaboga Vukica, če boš tako kritična, boš po desetih sekundah vse odgnala," mi z iskreno zaskrbljenostjo reče tašča, ko mi bere pisanje čez ramo.

"Ne vem, če si slišala za pravilo, če te bode v oči, nehaj gledat, ali po domače, kdor ne bo želel, tega preprosto ne bo bral," sem dodala smeje.

"Saj ne govorim o bralcih bloga, ampak o moških na splošno. Kritikov se vsi ogibajo v velikem loku, to si dobro zapomni," je dejala z modrostjo Alme mater in se pahljala s prosojno mapo.

Cinično sem se nasmehnila, ampak še to samo napol. Seveda ima prav in biti dežurni nergač je prav zagovedno, še posebej za žensko, ampak trenutno stanje mi to narekuje in na svet pač gledam z eno dvignjeno obrvjo. Moški bodo preboleli. Najprej moram preboleti jaz.

Ogledujem si stanovanja. Kmalu se bova morali z malo preseliti. Ne morem večno skvotirati pri tašči, čeprav je poleg Mojce moja najboljša prijateljica, ampak Volk se zaradi tega tukaj redko prikaže s svojo novo žensko. Čeprav se dobivajo zunaj (in tašča se mi trudi to skriti, ala ji vera), ne želim biti ovira za nikogaršnje normalno življenje. Z Volkom sva v dobrih odnosih in tako mora tudi ostati, če ne zaradi drugega, zaradi male. Za firbčneže bo na to temo še kakšen stavek, ampak ne zdaj in ne tu ...

Lep pozdrav iz suhe dežele,

Volkulja