Hoja po vodi in mestna trdnjava

Sv. Nazarij je bil po izročilu prvi koprski škof. Rodil se je med leti 470 - 480 našega štetja v istrski vasici Elpidium - Boste – Boršt, 28 kilometrov oddaljeni vasici. Družina sv. Nazarija je bila bogata ter rimsko-grškega porekla. Za škofa ga je na pobudo oglejskega patriarha Štefana in Justina I., cesarja Vzhodnega Rimskega Imperija, posvetil papež Janez I. leta 524.

Hodil je po vodi kot Kristus

O njegovem otroštvu je malo znanega. Ko je bil leta 524 imenovan za škofa, je Nazarij z Boršta prišel peš do Škocjana (danes je tu locirano koprsko pokopališče). Stopil je v morje, vendar se ni potopil, ampak je začel hoditi po gladini vode. V mesto je prišel k vhodnim vratom sv. Petra, na jugovzhodni strani mesta (danes je moč videti le ostanke nekdanjega pomola, ki so zdaj del otroškega igrišča). Za njim se je na morski gladini vila svetleča črta. Vse to so videli prebivalci mesta, ki so ga čakali na obali in nemudoma so ga vzljubili in proglasili za čudežnega. Bil je dober in priljubljen škof, ki je svojo škofovsko obveznost opravljal 33 let do svoje smrti, leta 557.
Neki meščan, po imenu Peregrino, je imel kmalu zatem v sanjah vizijo: videl je angela, ki mu je pokazal mesto, kjer so bili zakopani Nazarijevi posmrtni ostanki. Ko se je naslednji dan zbudil je odšel na mesto, kjer se mu je prikazal angel.

Začeli so kopati, vendar niso našli, kar so iskali, zato so začeli moliti in v tistem trenutku se je luknja poglobila in zagledali so marmorno skrinjo z latinskim napisom: "O sveti Nazarij, vladaj in ščiti to domovino, ti, ki ti pravijo oče in zaščitnik Justinovega mesta". Ob pokojnikovem skeletu so našli še svinčeno tablico. Ob odprtju kamnite »krste« je bilo v bližini ogromno ljudi, tudi kronično bolnih in nepokretnih. Ko so se dotaknili Nazarijevih kosti so čudežno ozdraveli. Od tistega leta dalje so tako prebivalci mesta Koper, pa tudi ljudje iz okolice, vsak 19. junij slavili svojega zaščitnika in prvega škofa, poleg tega pa so ga tudi imenovali za svetega.

Levji grad – skoraj neosvojiva trdnjava

Še danes lahko občudujemo ostanke beneškega obdobja v mestni arhitekturi, ki je kljub velikim novodobnim posegom, ohranila svoj srednjeveški videz, zato je Koper vključen v združenje evropskih srednjeveških mest. Takrat je bil Koper otok, obdan z obzidjem, povezan s kopnim z lesenim mostom (proti Škocjanu), varovala ga je mogočna trdnjava – Levji grad, okrog Kopra pa so se raztezale obširne soline. Levji grad je v času Beneške republike predstavljalo vstopno in pretočno točko med tedanjim otokom z mestom Koper in s kopnim, smo obudili z namenom zaznamovanja prihodnjih desetletij. Benečani niso zaupali preveč Koprčanom zato so jim porušili obzidje. To se je zopet zatreslo leta 1348 leta, ko se je koprsko prebivalstvo . Tedaj se je koprski župan z vojsko zatekel v trdnajavo, a so se po hudem boju morali predati. Benečani so hudo kaznovali predvsem Slovence, ki so takrat sodelovali v uporu, saj so jim prepovedali opravljati javne službe in nositi orožje. Levji grad so zrušili šele Francozi oz. Napoleon Bonaparte, ko je Koper bil del Ilirskih provinc. Svojo vodilno vlogo začne Koper izgubljati v 18. stoletju, ko je Trst proglašen za svobodno pristanišče, in jo dokončno izgubi s propadom Beneške republike.