Filmska recenzija: Sosedi

Zgodba

Mac (Seth Rogen) in Kelly (Rose Byrne) sta mlada starša, ki sta si končno ustvarila svoje gnezdece in preselila v popolno sosesko, v kateri bo brez težav odraščala njuna hčerkica. Vendar se njuno življenje pretvarja v veliko rutino in želita si novosti. Vse dokler se preselijo ravno zraven njih novi sosedi. Vsa začetna evforija pa se razblini, ko ugotovita, da novi sosedi so le člani bratovščine, ki ne obljublja nič dobrega. Da bi se prikupili študentom in se izognili težavam, se mlada starša nemudoma spoprijateljita in upata na miroljubni odnos brez ekscesov, vendar že naslednji dan se neusojeno sobivanje potrdi in prične se boj za dokazovanje, kdo izmed sosedov ima svoj prav.

Še ena pusta komedija

Režiser Nicholas Stoller je občestvu ponudil že tri komedije: Forgetting Sara Marshall, Get Him to the Greek in The Five-Year Engagement … vse ne ravno prodorne komedije. In tako se njegova saga nadaljuje. Ponudil je še eno, četudi svojo najboljšo, pusto komedijo, ki nas ob koncu ogleda pusti neprimerno nezadovoljne, saj ne moremo vsega nasloniti na dva močna lika in na zelo otročje igre.

Ideja v osnovi ni inovativna, vendar je precej interesantna, saj smo vsi že večkrat zamenjali soseda in nas ta dinamika venomer zanima. Predvsem Slovenci smo precej dovzetni do tematik, vezanih na sosesko. Predvsem na bližnje sosede.

V začetku filma je že slutiti, da edini cilj v procesu je bilo združiti debelega in uspešnega Rogena ter trenutno kot feniks iz pepela vzhajajočega lepotca Efrona. To je tudi vse. Dinamika filma je tekoča, vendar ničesar posebnega ni zaslediti. Vse je precej pričakovano. Še posebej, če ste si ogledali napovednik, boste najbrž večino boljših posnetkov vnaprej videli. Dinamika, ki naj bi delovala popolno in dopolnilno, se med Rogenom in Efronom ne izkaže za prvobitno, saj prvi se ne otrese svoje "ala Vaughn" nuje konstantnega čvekanja, medtem ko drugi ni vajen komedije in se njegove igralske sposobnosti razblinijo v pretirane mačo upodobitve in ameriško začinjene patetične scene vzvišenosti zunanje lepote.

Navsezadnje želijo s filmom poudariti, da se je treba razvijati, da posameznik mora odrasti in predvsem graditi na svoji prihodnosti, vendar je to že vsem dodobra poznano. Skrita ameriška ideja povzpetništva in kariere je že za same Američane tako nujna in izpeta, da je ne znajo niti pravilno zapakirati v metaforično obliko in jo na nezavedni ravni ponuditi širšemu občinstvu.

Ko sem čakal na karto v koprskem Cineplexxu in upal na čim boljši sedež, sem ugotovil, da tudi naši mlajši gledalci niso več dovzetni za ameriška sporočila in so se raje odločali za drugi film.