Filmofil: Kam gremo?

Theodore Twombly (Joaquin Phoenix) je samotarski, kompleksni in čuteči moški, ki je zaposlen kot pisec pisem/sporočil za druge ljudi. Po koncu dolgoletnega razmerja se znajde v nepričakovano žalostni situaciji in nenadoma njegovo pozornost pritegne nov in naprednejši operacijski sistem z lastno umetno inteligenco, ki se reklamira kot intuitivna in edinstvena entiteta. Theodore se odloči poskusiti novost. Ko ga zažene, ga z navdušenjem pozdravi Samantha (Scarlett Johansson), prijeten ženski glas, ki se predstavi kot razumevajoč, rahločuten in po svoje zabaven. Oba se počasi močno povežeta, kar privede prijateljsko razmerje v povsem nepričakovano vez, ki je (morda za oba) neobvladljiva.

Jonze is back

Spike Jonze se je po štirih letih vrnil v vlogi režiserja celovečernega filma in njegov zadnji filmski izdelek naj bi, po velikem številu ocen, še najbolj navdušil do sedaj. Film Ona je do sedaj prejel veliko pohval, Zlati globus za scenarij in štiri nominacije za oskarja. Precejšen zalogaj in dokaz uspešnosti za režiserja z "urbanim" stilom, ki se je izkazal v različnih oblikah tudi televizijskih umetniških oblik (od videospotov za Beastie Boyse do snemanj za ekipo Jackass). Vendarle Ona vseeno pusti nekoliko nezadovoljenega in pretresenega.

Inovativnost in igralci

Sprva se Ona pokaže kot zelo inovativen film: z idejo o zaljubljenosti človeka in operacijskega sistema. Toda ljubezen med človekom in strojem ni noviteta v filmski sferi, saj že v klasiki Metropolis smo priča podobni aferi. Podobne zveze (tudi prijateljske) se pojavijo v eni izmed epizod kultne serije Twilight Zone, pa v pravljici Ostržek, Robocopu itn. Spike Jonze ni napisal ravno "originalnega" scenarija in vsi smo z njegove strani pričakovali nekaj bolj v stilu "Being John Malkovich".

Seveda, v filmu je tudi dovolj kritičen do današnje potrošniške družbe, saj preko Theodorove že skorajda obsesije s Samantho nakaže na fetišizem, ki je v današnjem času vezan na pametne telefone, tablice ipd., ki naj bi slehernemu nudile vse na dlani, pa skupaj zapakirali v paket preprostosti in nujnosti. Pač, ljudje vedno "pademo na foro".

V igralski zasedbi pa se znajdejo kar tri zvezde. Glavni igralec, Joaquin Phoenix, zelo dobro odigra svojo vlogo "odmaknjenega" Theodorja, saj prek njega se zrcali tudi stanje duha današnje individualistične in osamljene družbe, vendar se je morda v igri nekoliko zadrževal, ker ni izstopal v tistem pravem filmskem smislu. Pohvalil bi Amy Adams, ki izpade fenomenalno v filmu in svoj lik prikaže v dodelanem slogu. Scarlett Johansson, igralka v odsotnosti, s svojim prijetnim in seksi glasom uokviri, s svojo odsotnostjo, (skorajda celotno) dogajanje filma, vendarle spet pa ni prispevala veliko k filmu, kot Američani že cel čas izpostavljajo in njeno ime obešajo na veliki zvon. Že težko jo štejemo med glavne igralce, ker je preprosto ni.

Spike Jonze je v svojem zadnjem filmskem izdelku poskušal "zbuditi" ljudstvo, opozoriti na težave, ki nas obkrožajo in jim ne posvečamo dovolj pozornosti, saj so nas že krepko vsrkale vase in smo jih sprejeli za običajni element svojega paranoičnega življenja. Zgodba servira paleto čustvenih doživljajev, ki pa delujejo precej oddaljeno od našega vsakdana, saj, iskreno povedano, se je težko zaljubiti v računalnik. Kljub vsemu pa se je treba zavedati, da ljudje živimo od socialne interakcije in da je cel svet zunaj, ki ga lahko korak za korakom spoznavamo in tako tudi zaživimo kot ljudje.