Felice Žiža: od nogometaša do zdravnika

Kot običajno je gostilničar Egidio Krajcar gosta večera vprašal v narečju: "Kaj će reč, koša vol dir?" Felice Žiža mu je ob temu odvrnil, da bi mu, če bi bil v bolnišnici, rekel: "Prendi la napotnica e ti te vadi al šalter." Nekaterim Italijanom se po njegovih besedah ob taki mešanici dialekta dvigajo lasje pokonci, sam pa meni, da je to mešanica, ki bogati ta kraj in to regijo.

Sam je bil v življenju razpet med Miljami, Izolo in Porečem. Njegov oče je bil ribič. V rani mladosti se je veliko ukvarjal s športom, predvsem z nogometom. Čas pa so našli tudi za igranje ščink in rokometa. Igrali so tudi igro "med dvema ognjema", ki je prišla do izraza, predvsem ko je prišlo do šolskih obračunov s Koprom in Piranom. Bil je dober v atletiki, s sovrstniki so celo zmagali zlato medaljo v štafeti na mladinskem tekmovanju v Reki. V tistem času je bil kot pionir drugi najhitrejši v Sloveniji. Poleg športa je popoldneve posvečal še flavti in mandolini, rad pa je tudi pel.

Poleg kulture tudi prosti čas?

Vikendi so bili predvsem v znamenju okroglega usnja, za katerim se je podil dobra štiri leta, dokler ni odšel služit vojaškega roka v JNA. Tisto so bili zlati časi nogometnega kluba, saj je bil med boljšimi v drugi jugoslovanski ligi, občasno pa so igrali z ljubljansko Olimpijo.

Kot vojaka so ga poslali v Gornji Milanovac, med volkove. Kasneje pa je odšel v Beograd. Tam so bila največja nevarnost predvsem prelestne Beograjčanke, po katerih so se jim občasno "cedile sline". Vendar tudi oni niso pustili domačink hladnih; šarmirali so jih s titovko in z uniformo, ki so jo odložili le med kopanjem na Adi Ciganliji.

V času njegove mladosti je bila Palača Besenghi center družabnega dogajanja za italijansko manjšino, tam je bil "circolo", kjer so igrali šah, karte in ostale družabne igre, bil pa je tudi bar. Sedaj si kot podžupan prizadeva, da bi vključili tudi prostočasne dejavnosti v prostore italijanske manjšine, s čimer želijo privabiti mlade, vendar niso vsi istega mnenja. "Če bi vedel, kaj je politika, morda vanjo ne bi nikoli vstopil. Vendar sem to sedaj vzel kot izziv in grem naprej z istrsko trmo. Italijanska manjšina je kot majhna družina s kopico težav," je še razložil prisotnim. V spominu mu ostajajo predvsem vzhodi na ribiški ladji, sončni vzhodi, piš vetra in vonj po morju. Zjutraj so ribiške ladje obkrožali galebi, ki so iskali ribe.

"Izola je glede kirurgije tretji center v Sloveniji, vendar je stalna praksa, da ljudje radi kritizirajo lokalno bolnico, temu ne uide niti izolska. Morali bi bolj ceniti to, kar imamo in kar je naše,“ je namenil svoje zaključne besede bolnišnici, kjer dela že nekaj let.

 Sorodne vsebine:

Mladenič z nenavadnim hobijem

"Cenim ljudi, ki se ne pretvarjajo!"

Ustvarja mozaike z namenom