Dolžan, a se izmika plačilu

Bralec nas sprašuje, kako lahko ukrepa zoper dolžnika, ki kljub večkratnim pozivom na plačilo ne plača dolga, dolžnik se izmika kontaktom ali pa mu vztrajno obljublja plačilo, do plačila pa vseeno ne pride?

Upnik ima v tem primeru več pravnih sredstev na voljo. Najprej svetujemo, da upnik pošlje dolžniku dopis – opomin, s priloženim izpiskom odprtih postavk (ti. IOP) in naj zahteva od dolžnika, da ga podpiše. V takem primeru bo imel izjemno lahko delo v primeru morebitnega sodnega postopka, saj so primeri, v katerih dolžnik podpiše IOP, praktično zelo enostavni. Podpisan IOP  se šteje kot priznanje dolga in višine dolga. Tudi če dolžnik tega ne podpiše, je dopis pomemben, saj dokazuje, da je upnik dolžniku podal zahtevo za plačilo. Svetujemo, da vse dopise upnik pošlje priporočeno s povratnico v izogib kasnejšim izgovorom dolžnikov, ki se radi izgovarjajo, da ''tega dopisa pa res nismo nikoli prejeli''.

V kolikor dolžnik kljub opominu prostovoljno ne plača dolga ali zamuja z izplačili, svetujemo, da upnik zoper dolžnika sproži sodni postopek, zlasti zato, da se izogne zastaranju dolga. Zastaranje namreč pomeni, da upnik, v kolikor se bo dolžnik na zastaranje skliceval, ne bo mogel od dolžnika izterjati dolga po sodni poti, kar praktično pomeni, da bo upnik, v morebitnem sodnem sporu izgubil. Zakon določa različne zastaralne roke, splošni je npr. pet let od dneva zapadlosti dolga, za gospodarske pogodbe pa načeloma velja triletni zastaralni rok. Vsekakor je smotrno, da se upnik pozanima o tem, kolikšen je zastaralni rok, da ne bi prišlo do nezaželjenih posledic.

Upniki, ki za svoje blago ali storitev izdajajo račun, lahko poleg redne tožbe na sodišču svojo terjatev sodno uveljavljajo tudi tako, da vložijo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Predlog se na enostaven način vloži elektronsko, brez posebnih dokazil, kjer upnik navede le podlago za njegovo terjatev, znesek, zapadlost ipd. Sodišče bo v takem primeru v nekaj dneh v avtomatiziranem postopku izdalo tudi sklep o izvršbi, ki ima enak učinek, kot če bi upnik uspel v sodnem sporu in je lahko podlaga za izvršbo. To pa velja le, če dolžnik, praviloma v roku 8 dni, ne ugovarja zoper tak sklep. Na žalost je praksa taka, da dolžnik, čeprav ve, da je nesporno dolžan upniku, vseeno ugovarja, saj ne želi npr. blokade svojih računov, prav tako pa ima pogosto interes zavlačevanja. V primeru ugovora dolžnika se bo ''spor'' od ugovora naprej reševal na enak način, kot če bi upnik vložil tožbo v rednem postopku na sodišču.

Kljub praksi, da dolžniki skoraj vedno vložijo ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je ta pravna možnost koristna, saj se v primeru, da dolžnik, ki ve, da je upniku nesporno dolžan in zato ugovora ne vloži, postopek zelo hitro konča v korist upnika na enak način, kot če bi zmagal redni postopek s tožbo in si pri tem ''prišpara'' na času, saj je žal praksa taka, da sodni spori npr. v gospodarskih postopkih, trajajo v povprečju dlje kot eno leto, če ne celo več. Prav tako je tak spor stroškovno za upnika zelo ugoden, saj so stroški v tej fazi izredno majhni v primerjavi z rednim postopkom, enako velja za sodne takse.

Tudi sicer se včasih zgodi, da kakšen dolžnik pozabi vložiti ugovor ali pa ga vloži prepozno, pri čemer to pomeni, da ima upnik pravnomočen izvršilni naslov in mora od dolžnika dolg le še izterjati.

Dogaja se tudi, da dolžnik vztrajno obljublja plačilo upniku, ta mu verjame, kljub temu pa do plačila ne pride. V takem primeru lahko upnik dolžnika oz. osebo, ki mu je taka zagotovila dala, tudi kazensko ovadi, saj imajo takšna zatrjevanja lahko tudi elemente kaznivega dejanja goljufije ali poslovne goljufije.

V kolikor gre za razmerje med gospodarskimi subjekti (na primer samostojni podjetniki, gospodarske družbe ipd.) je lahko podano kaznivo dejanje poslovne goljufije, ki nastopi že, če dolžnik tudi po sklenitvi pogodbe upniku lažno prikazuje, da bo lahko izpolnil svoj dolg, pa tega kasneje ne stori. V takih primerih je zelo pomembno, da ima upnik kakšno pisno korespondenco (npr. dopise, e-maile) kot dokaz za lažne obljube dolžnika. Dolžnik ne sme npr. obljubljati upniku, da bo ''kmalu plačano'', čeprav ve, da glede na njegovo trenutno finančno stanje taka obljuba ni realna in je ne bo moč izpolniti.

V kolikor pa ne gre za gospodarsko dejavnost, je lahko podano le kaznivo dejanje goljufije (ne pa poslovne goljufije). Razlika med njima je v tem, da za kaznivo dejanje goljufije mora biti goljufivi namen dolžnika podan že ob sklenitvi posla (pri poslovni goljufiji pa je goljufivi namen lahko podan tudi kasneje, med izvrševanjem posla). V praksi je to npr., ko nekdo, ki je močno v dolgovih, naroči izjemno drago blago (televizijo, avtomobil ipd.) ali storitev (npr. nočitev v dragem hotelu), ki ga kasneje ne plača.

Glede na to, da je za poslovno goljufijo ali goljufijo podana tudi osebna odgovornost osebe, ki je obljubljala plačilo dolga ter tudi grožnja zaporne kazni, so take ovadbe v praksi izjemno učinkovit način, da dolžnik vendarle dolg nekako poplača. Izpostavljamo pa, da te postopke vodi državno tožilstvo, ki samostojno presodi, ali so podani znaki kaznivega dejanja ali ne, in tudi samo odloči, ali bo ocenilo ovadbo za utemeljeno in začelo kazenski postopek ali ne. V kolikor je podano zgolj neplačilo dolga brez lažnega prikazovanja ali prikrivanja dejanskih okoliščin, namreč ni podano kaznivo dejanje in upniku ostane le vložitev tožbe oz. predlog za izvršbo (t. i. civilni spori). Kazenski postopek pa ni ovira za civilne postopke in obratno, torej lahko upnik vloži tako tožbo kot tudi ovadbo.

V kolikor gre za poslovno razmerje med strankama, ki sta oba gospodarska subjekta, naj upnik ne pozabi, da poleg glavnice, obresti in rednih stroškov lahko od dolžnika v tožbi ali v predlogu za izvršbo zahteva še 40 EUR kot pavšalni strošek izterjave, ki ga določa Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (Uradni list RS, št. 18/2011, z dne 15. 3. 2011).