Dnevnik, ki ne razveseljuje vseh

Igor Bizjan je književnik, kolumnist in vedno iskriv mislec, ki v svoji že trinajsti knjigi Brezčasje brez dlake na jeziku razkriva svojo grenko jezo in veselje nad dogajanjem v Piranu. To je dnevnik z njegovimi osebnostno odkritimi komentarji in predvsem klicem po tem, da se bralec odzove na to, kar se dogaja vsak dan okoli nas, a do tega ostajamo vsi vse preveč ravnodušni. Tako je kronist duše Pirana, ki budno spremlja dogajanje v mestu.

Opisuje zgodbe bolj ali manj vidnih Pirančanov, posebnežev, gostincev, vplete kar župnika in celo zapiše, da oblastniki prikrivajo resnico. Ob tem vseeno ugotavlja, da je to mesto, kjer ima svojo kinodvorano, v kateri si, če se le da, zavrti sončni zahod, in ki mu kot čisto razkošje ponuja sprehode tja do Fiese ter nešteto prijetnih srečanj. Ne skriva, da ga ljubi, vendar njegove energične a tudi čustvene misli zbadajo – nekatere manj, nekatere pa bolj, vse, ki delijo usodo tega mesta, pa kličejo k odzivanju.