Človek človeku 'slovenc'

Preiskovalnega novinarstva ne rabimo, saj smo že sami dovolj nevoščljivi, da zašpecamo soseda, ki mu zavidamo hišo, avto, drago uro, ženo ali privatno letalo.

Pred kratkim so se Španci razburjali, ker je njihov kralj Juan Carlos na eksotičnem lovu v Bocvani zapravil več deset tisoč evrov. Zgodba sploh ne bi nastala, če ostareli monarh na lovu ne bi nesrečno padel in si zlomil kolk. Tako pa je vse skupaj prišlo v javnost in španski vladar se je svojim podanikom, ki jih podobno kot nas pesti recesija, vdano opravičil, ker je proračunski denar zapravljal za odstrel slonov. Monarhije res niso več tisto, kar so bile.
Tudi pri nas med kozolci bi se radi razburjali. Kajti prišli smo do nove etape v evoluciji preiskovalnega novinarstva. Opozicijski tednik je odkril, da je premier Janša za prvomajski dopust v Grčiji najel zasebno letalo. Sporno je že to, da si je sploh vzel dopust, kajti prazniki niso za vsakogar.

Kolumb in njegova jajca
Ljudje na najvišjih javnih funkcijah bi morali biti po posplošenem pojmovanju v službi ljudstva ves čas, ko traja njihov mandat. Kajti ljudje verjamejo, da so poslanci in ministri tako ali tako preveč plačani za svoje delo.

Španski učenjaki so še konec petnajstega stoletja Kolumbu zatrjevali, da je nor, ker hoče Indijo iskati na napačnem koncu sveta. Zemlja je vendar ravna plošča! Linearna pa je še danes tudi percepcija povprečnega slovenskega volilca, ki misli, da so poslanci in ministri predobro plačani.

V resnici so slabo plačani. Celo zelo slabo. Če bi bili bolje, bi bili manj koruptni in predvsem bi se za te položaje zanimali ljudje, ki delujejo po načelu sorazmernosti med višino plače ter intenzivnostjo in zahtevnostjo dela, ne pa obratno. Očitno je sistem pri nas obrnjen na glavo. Ker se napaja iz vodnjaka negativne selekcije to sploh ni presenetljivo.

Premier se je torej zelo pregrešil. Naredil je natanko to, na kar njegov arhetipski tekmec Milan Kučan nikoli niti pomislil ni. Južnjaki imajo za ta fenomen skorajda genialen izraz: preserancija.
V Sloveniji večina ljudi zavestno ali pa zgolj nezavedno, saj je vseeno, še vedno deluje po revolucionarnih vzorcih delovskega proletariata. Sovraži namreč luksuz. Zelo ga sovraži. Na živce jim gre, če si nekdo privošči nekaj, česar si večina ne more. Čeprav nagnjeni k individualizmu, smo glede „preserancij" družbene elite izjemno podvrženi črednemu nagonu; skoraj brez izjeme se pridušamo, da to pa res ni okusno, dopustno ali celo moralno.
Življenjski slog nima prav nič skupnega z moralo.

Janša, go home!?
Janšev naglavni greh je tudi ta, da je šel na dopust ravno sredi napornih pogajanj s Štrukljevimi sindikati & comp. Če bi bil poudarek na njegovi odsotnosti, bi se dalo razpravljati o korektnosti takšne odločitve. Termin res ni bil najboljši. Piarovsko zahtevna, čeprav ne nemogoča operacija. Toda to je v prvi vrsti vprašanje delovanja vlade, njene koordinacije in pooblastil, ki jih imajo posamezni resorni ministri.
Polet z zasebnim letalom - ta sintagma se sliši nekako tako, kot da smo zarukani Slovenčki sploh prvič slišali, da je mogoče najeti letalo, na katerem ni etiket kapitalsko izčrpane, osiromašene, a s floto kompenziranih bmwjev dobro preskrbljene davkoplačevalske Adrie Airways - je iz perspektive črednega nagona problematičen prav zaradi svoje statusne simbolike: sosedovi so si za dopust najeli letalo. Med deset in dvajset tisoč evri naj bi prvo slovensko familijo stal ta luksuz.

Ko povprečen slovenski odjemalec novic prebere, vidi ali sliši samostalnik luksuz, zaškrta z zobmi. Ni pomembno kdo, zakaj ali kako. Kabinet predsednika Türka je pred leti na račun davkoplačevalcev za polet v Sarajevo najel zasebno letalo in zanj plačal približno 80 tisoč evrov. Država je bila na nogah. Verjetno povsem upravičeno. Toda revolt bi bil bržčas tudi v primeru, če bi predsednik avion plačal s svojim denarjem. Ni razlike. Ljudstvo namreč ne loči med javnim in zasebnim. Sploh pa ne takrat, ko gre za luksuz. Za nadstandard, ki presega razsežnosti delovnega človeka in občana, so rekli včasih.

Nepredstavljivo je, da bi si nekdo lahko privoščil nekaj, česar si večina ljudi ne more, ne želi ali ni sposobna. Spomnite se, kakšna histerija je bila, ko je nekdo medijem navrgel škandalozno vest, da Senica & Kresalka hodita na shopping v Milano z zasebnim letalom. Ali pa smučat v St. Moritz s helikopterjem! In?! Sta šla z davkoplačevalskim denarjem? Kolikor vem, ne. Je družina Janša, če navedbe opozicijskih glasil držijo, v Grčijo letela na naše stroške? Ne, menda res ne. Svojevrstna, predmoderna in zelo podeželanska vrsta zakompleksanost je, ko se nekdo čuti poklicanega, da moralizira o življenjskih navadah in slogu drugega.

Kdo je namočil Valanta
V čem je torej problem?!
Problem je prav v tej mentaliteti, v histeriziranju in brezmejni nevoščljivosti Slovencev, ki ne prenesejo, da bi imel nekdo več od njih. Drugačen življenjski slog. Lepšo, mlajšo ali bolj seksi ženo. Da bi bil v nečem boljši. Pametnejši. Ali pa zgolj bolj zvit in pokvarjen. Stopnjevanje je kajpak možno v obe smeri, pozitivno (moralno) ali negativno (imbecilno). Ključna pa je vsekakor nesposobnost empatije, pomešana z nezavednim kompleksom manjvrednosti, ki je lasten vsem nedominantnim narodom.

Primer histerične sosedske nevoščljivosti je denimo tudi „Valantova vila" nad Strunjanom, torej zgodba, do katere naj bi se po napornem, izčrpnem preiskovalnem delu dokopali časnikarji. Dajte no, lepo vas prosim! Osovraženega „tajkuna" Valanta je zašil eden od nič manj amoralnih sosedov, ki ga je razbesnelo to, da je bogat in dobro omrežen ljubljanski frajer na občinski upravni enoti izposloval nekaj, kar se uradno menda ne da. In je to zgodbo takoj prodal naprej.
Če še ne veste: velika večina škandalov, razkritij in „ekskluzivnih zgodb" nastane zgolj zato, ker se je nekdo nekomu želel maščevati ali ga kako drugače kaznovati. Zelo redko se žurnalisti sami dokopljejo do takšne zgodbe. Sploh če gre za politično-ekonomsko elito ali za družbo zaprtega tipa.

Pri presoji moralnih dimenzij luksuza, ki naj bi ga simboliziral polet z zasebnim letalom, je seveda popolnoma vseeno, kaj si mislimo o konkretnih ljudeh. O Valantu, Senici, Janši, Matozu ali Aleši Kandus, ki se je na svojo poroko spustila s helikopterjem, ima lahko vsakdo svoje mnenje; lahko je pozitivno, nevtralno ali izrazito negativno, celo odbijajoče, ampak to nima nobene zveze s tem, kar si dotična oseba nudi, privošči v svojem zasebnem življenju, če gre za to denar iz njenega ali njegovega žepa.

Prestiž, mediokriteta ali kmečki stil so stvar vsakega posameznika in dokler jih sam plačuje, se razen bulvarskega tiska in provincialnih tabloidov v to ne bo vtikoval noben resen medij.

Proletarci pod Rožnikom
Razen seveda, če je ta normalnost zgolj navidezna, površinska. Kajti če je tako, potem pod površjem leži marsikaj, kar je na prvi pogled skrito. Cankar je tej malomeščanski pritlikavosti, ki je potomka prislovične slovenske opravljivosti, nekoč prisolil klofuto, ko se je dal v gostilno na ljubljanski Rožnik na svoje redno pijančevanje pripeljati z dvema kočijama; v eni se je peljal sam, v drugi pa njegova sprehajalna palica in cilinder.
Ljudje so se pošteno zgražali. Kaj se pa ta Cankar gre?! „Kaj se pa to pravi" - ravno to je lepa slovenska fraza, ki odlično identificira srčiko tega provincialnega kompleksa (a)moralnosti. Kdo pa sploh je ta Cankar, da se bo takole „preseraval". In takrat se človek, ki ga slovenski kompleksi ne ganejo, brž spomni pričujoče zgodbe:
Nekoč je bila nekje na tujem podeželjska železniška postaja. Proti večeru je bilo, ko je na peron pripeljal vlak. Počasi se je premikal, tako da so ljudje na peronu lahko razločno videli potnike, tudi tiste v prvem razredu. Anglež, ki je stal tam in očaran zrl v kupe, v katerem je noblesa ravno sedla k večerji, postreženi v slogu aristokracije zgodnjega dvajsetega stoletja, je globoko vzdihnil in se obrnil k sosedu: „Vidiš, prijatelj, želim si, da bi bil nekoč tudi jaz eden izmed njih, da bi se takole vozil v imenitnem prvem razredu in jedel takšno izbrano hrano..."
Nedaleč stran pa je stal tudi Slovenec. Tudi on se je obrnil k svojemu sosedu. Le da je bil izraz na njegovem obrazu malodane zaripel: „Poglej jo, bando kapitalistično!"
Zdaj razumete?