Če pride nevihta, ti ne pomaga niti 20 metrska barka

Letos spomladi smo dobili zelo uporaben Priročnik in dnevnik vzdrževanja barke, ki je namenjen lastnikom plovil. Pripravila sta ga skupaj z vašim sodelavcem Brankom Parunovim, ki je prav tako kapitan dolge plovbe in jadralec.

Kot sem zapisal že v uvodu knjige, danes ne glede na vrsto plovila ob njegovem nakupu skoraj po pravilu ne preberemo največkrat res predebelih navodil o njegovem vzdrževanju. Tako v knjigi in tudi sicer opozarjam, da je barka zelo celovita naprava. Je hiša, v  kateri bivamo, in obenem vozilo, ki vozi po morju, to pa jo skupaj z napravami neprestano nažira. Na njej je vrsta instrumentov, ki lahko ob neustreznem in zanemarjenem vzdrževanju med plovbo postanejo nočna mora. Da to skrb lastnikom bark poenostavimo, smo pripravili ta priročnik, ki je napisan praktično, v obliki dnevnika vzdrževanja. Potrebno ga je dosledno voditi, se držati predpisanih rednih opravil in težav bo med plovbo mnogo manj. V priročniku je tudi na kratko opisano, kako posamezne naprave delujejo, kdaj je potrebno opraviti pregled katere od njih in morebiti zamenjati kakšen del. Gre za predlagan sistematičen način dela z aktivnim spremljanjem življenja barke; od vpisovanja kataloških številk delov, potrošnega materiala in datumov posameznih opravljenih popravil do stroškov zanje. Pri sprotnem vpisovanju v dnevnik tako nastaja pripomoček, ki je lastniku v veliko pomoč za zanesljivo in prijetno »druženje« z barko.

Kakšne napake pri vzdrževanju plovila pa najpogosteje delajo ljubiteljski pomorci?

V glavnem odgovorno skrbijo za barke. Da je ceneje, sami postorijo precej. Vsako leto na primer menjajo »cinke« olje in podobno ter pregledajo pomembnejše občutljivejše sklope, zahtevnejše posege pa prepustijo mojstrom. So skratka skrbni in odgovorni, vendar ocenjujem, da jih kaka desetina na taka opravila ni pozorna. Morda kaj dosti o tem sploh ne vedo, ne znajo pogledati in preveriti, če je vse v redu. So celo taki, ki na to kar popolnoma pozabijo in niti pred daljšo sezonsko dopustniško plovbo ne vprašajo strokovnjakov, če bi bilo že dobro, da opravijo kakšen pregled oziroma servis. Italijani so na primer pri takih zadevah dosti odgovornejši.

Na morju je človek prepuščen samemu sebi in si lahko pomaga le s tem, kar ima s seboj. Ali se tega občasni pomorci dovolj zavedajo?

Oprema na barkah je pomembna stvar in pri njej velja prav tako opozoriti na doslednost. Prav nerazumljivo je, da nekdo kupi barko za 30.000, 50.000 in več tisoč evrov, nato pa pozabi na nujno opremo oziroma varčuje pri podrobnostih. Ne vem, zakaj je tako, a očitno se plovila kupujejo na kredit ali lizing, za vse, kar še mora biti na njih za plovbo, pa zmanjka denarja. Kaže, da je nekaj v nas, da varčujemo tam, kjer je to nespametno. Nekateri na primer razmišljajo, ali bi vzeli 50, če ne raje 20 m vrvi. Barka ni avto, za katerega ob nakupu kupiš le še prvo pomoč, rezervne žarnice in fluorescenten jopič, da je zadovoljeno pravilom. Pri barki je drugače in za večjo lahko rabiš po njenem nakupu še 10.000 in več tisoč evrov za opremo, sicer se ti rado maščuje. Če greš na primer v Dalmacijo, lahko kdaj pride prav kar kakih 100 m vrvi, da se varno sidraš. Toliko je mora biti na barki za vsak slučaj. Plovilo ni kot avto, s katerim se ustaviš na najbližjem bencinskem servisu in takoj dobiš, kar potrebuješ zanj. In žarnice; če kupiš eno, vzemi za rezervo še najmanj tri, enako je z oljem za motor in na primer z jeklenko za plin. Če med daljšo plovbo v njej zmanjka plina, to naenkrat postane življenjski problem. Nekaj nujno potrebuješ, a nimaš in prepluti moraš precej milj, da prideš do tistega, kar bi sicer moralo biti na plovilu. Nekateri pridejo k nam celo s prošnjo, da jim posodimo reševalne jopiče samo za registracijo plovila. Kar nekaj sem jih že nagnal. Ima barko in še marsikaj, pri tem, kar lahko odloča o življenju otrok in drugih na barki, pa varčuje.

Kot izkušen pomorščak te dni verjetno opažate nespametno početje na morju. Na kaj bi opozorili vodnike plovil?

Ena opaznejših in nevarnih napak je glisiranje preblizu obale. Narobe je, da jih nihče ni nič naučil. Kot da so naredili izpit, ne da bi videli barko in morje, pri tem pa imajo močne in hitre motorje. Pri avtu so na to lahko upravičeno ponosni, a na morju so tudi drugi, ki so sidrani ali pa plujejo počasi. Podobno kot na cesti se tudi na morju ne spoštujemo, pri tem pa sem prepričan, da mnogi sploh niso ošabni ali zlobni, ampak da se enostavno ne zavedajo, da so na primer s hitro vožnjo mimo drugih moteči. Usposabljanje za vodnike čolnov je skratka pomanjkljivo, premalo praktično in s premalo poudarka na kulturi obnašanja na morju. Tam moraš biti previden in uvideven, tak, kot naj bi bil v vsakdanjem civiliziranem življenju. Nadvse pomembno ja tudi, da se zavedaš, da si v naravi in da spoštuješ njeno moč. Ta je lahko nadvse kruta, zato jo stalno opazuj, pa čeprav imaš barko dolgo več kot 10 m. Če pride nevihta, ti nič ne pomaga, tudi 20 m dolga barka ne. Zelo malo jih med plovbo spremlja vetrove, saj menijo, da bodo v primeru poslabšanja vremena spustili sidro, pa bo vse v redu. Seveda ni tako in vsem, ki si za daljše dopustniške plovbe vnaprej delajo podroben načrt, v katerem pristanu ali zalivu se bodo kdaj ustavili, svetujem, da ga sproti prilagajajo vremenu in še zlasti vetrovom.  Naj bo tako potovanje užitek v naravi, ki jo je treba neprestano opazovati, spoštovati in upoštevati. Na morju je pač tako kot pokaže ona in ne tako, kot si si zastavil ti.

Po marinah in mandračih lahko vidimo precej zanemarjenih in celo zapuščenih bark, ki naši pomorski kulturi niso v ponos. Zakaj?

Tisti, ki imajo plovila v marinah, v glavnem zgledno skrbijo zanje. Problem so starejši lastniki s starejšimi jadrnicami, pasarami in drugimi manjšimi plovili po mandračih in drugje. Kupili so jih 20, 30 in več let nazaj, ko so bila, sploh če so bila že rabljena, poceni. Imeli so jih za ribolov in tako za malo se zapeljat poleti ob slovenski obali. Tudi za registracijo, privez in gorivo takrat ni bil problem odšteti denar. Nov Tomosov motor ni bil drag, današnje Yamahe pa niso več tako poceni. Ne more več vsak imeti lepe nove barke. Stroški so skratka večji in mnogi so svoje male barke zapustili, ker se tudi sicer manj podajajo na morje. Tako jih vse več zanemarjenih sameva in vidi se, da nanje celo leto nihče ni stopil. Kot zapuščen avto so, delajo sramoto. V tujini tako plovilo kot avto stisnejo v kocko, ti pa dobiš račun. Mnogi špekulirajo, samo da obdržijo privez in računajo, da bodo s tem kaj iztržili, ob tem pa še vode ne praznijo. V Evropi ponekod dobiš nagrado, če uničiš svojo ribiško barko. Mogoče bi to naredili tudi pri nas in tudi tisti, ki urejajo priveze, bi lahko bolj poskrbeli za to našo navtično sramoto. Na drugi strani mnogi čakajo na privez, svojo lepo novo barko imajo radi in so tudi dobri potrošniki, tako da bi vsi imeli kaj od tega.