Čas na ekvatorju teče hitreje

Prejšnji petek smo privedli h koncu že naš drugi delovni teden v ambulanti na otoku Bwama. Minil je noro hitro. Delo je potekalo s tako intenziteto, da smo vsak dan bili poplačani z občutkom super produktivnosti. V teh dneh se je v naši kliniki zvrstila vrsta zelo zanimivih pacientov, tako da v tej razgibanosti iščem razlog za izredno hitro menjavanje dneva in noči tukaj. Lahko pa je kratkost tukajšnjega dneva le navidezna in zgolj posledica nadvse enakovredne porazdelitve svetlobe in teme (dejansko se izmenjujeta v skoraj 12-urnih intervalih), povsem normalnega naravnega pojava, na katerega se še nismo uspeli navaditi. Ali pa k temu občutku prehitrega minevanja dni dejansko pripomore dejstvo, da se točka na krožnici ekvatorja vrti hitreje kakor točke severneje ali južneje od nje (natančneje s hitrostjo 1674,4 km/h) in da smo mi zelo blizu te krožnice? Ali ste vedeli?! Torej, ali zato ker se premikamo z večjo hitrostjo, tudi naš čas teče hitreje? Glede na nam poznane zakone fizike, to ne drži! Morda pa je to vprašanje predvsem (ali zgolj) eksistencialistične narave in zato presega okvirje tokratnega javljanja. 

Nazaj na delo

Ponedeljek smo začeli v novi porazdelitvi ekip. Tokrat sva kirurško ambulanto zasedla v tandemu s Petrom, bolj "splošna" (in predvsem pediatrična) ambulanta pa je delovala pod vodstvom Tjaše in Harej, medtem ko je Vargi še vedno kraljevala (oz. kraljičevala) v stomatološki. Za dober začetek tedna sva s Petrom že med prvimi pacienti sprejela srednješolko z abscesom na trebuhu. Pogumno in s (ponovno navidezno) mirnostjo sva poprijela za izziv. Postopek sva vodila po nareku Kirurškega praktikuma in si kar dobršen del ure vzela za izvedbo tega manjšega kirurškega posega, na koncu vstavila dren v rano in dekle naročila na pregled čez par dni. Med drugim sva očistila večje število impetigioznih ran in že prvi dan razveselila eno od mamic s pozitivnim testom nosečnosti. Po koncu delovnika smo se v polni zasedbi odpravili v Rutindo na tržnico in z največjim veseljem dopolnili že opustošene police naše skromne kuhinje. Človek bi že pomislil, da smo utrpeli kakšno pomanjkanje hrane med našim bivanjem v Ugandi glede na moje izčrpne opise in poudarjanje pomembnosti le-te. Je pa izlet do kopnega zmeraj dobra ideja, saj te vožnja prek jezera vedno znova navduši in prevzame ...

No, nazaj k delu ... Kot že rečeno, smo v preteklem tednu bili priča številnim zanimivim zgodbam. Nekaterim bolj srečnim, spet druge pa so znale pustiti v nas občutek nemoči. Vsaka pa nas je veliko naučila. Neverjetno je že samo opazovati npr. dve sestrici, ki stoično prenašata čiščenje impetiga z njunih pet in devetletnih telesc (mlajši sva s Petrom za nagrado za njen pogum podarila nalepko z rožnatim povodnim konjem, vendar pa očitno ni razumela namena darila ali pa se samo boji nilskih konjev, tako kot jaz, in ji zato hippo ni bil simpatičen). Seveda pa niso vsi otroci takšni. Predvsem mlajši so zelo prestrašeni že od trenutka, ko z nami vzpostavijo očesni kontakt (baje se bojijo belih ljudi, ker jih učijo, da so duhovi beli) in določene situacije pripeljejo do tega, da med oskrbovanjem ran dvoletne punčke, le-to držimo trije odrasli, saj je tako iz sebe, da že ob stiku z v fiziološko raztopino namočeno gazo, vrešči, kot da bi jo dajali iz kože. Tovrstni pripetljaji privedejo do tega, da se čakalna vrsta pred našimi vrati skrajša. Kako le? Hkrati pa deklico pripravi do tega, da se z nami bori na vse mogoče načine. In tako se zgodi, da me ugrizne! In se od tistega trenutka dalje jaz bojim nje. Nato se ta borba za premoč nadaljuje vse dokler pristojni ne odločimo, da so rane dovolj čiste in deklico spustimo nazaj v materino naročje. Kakšno uro kasneje pa v najino ambulanto vstopi fantek, ki je na prvo žogo tako simpatičen, da se s Petrom kar (preveč) sprostiva. Nakar naju deček začne pljuvati! Najhujše pa je, da njegovi mami niti ne pade na pamet, da bi ga opozorila, da mogoče ni najbolj pametno, da se tako obnašaš do nekoga, ki naj bi sprejemal odločitve v tvoje dobro (ker si pljuvaš v lastno skledo). Nekateri starši, na primer tisti, s katerimi je v stik prišla Vargi, pa svojim otrokom v zameno za neposlušnost (kar bi v tem primeru pomenilo ne odpiranje ust in nesodelovanje pri puljenju zoba – ne vem, kdo bi si sploh želel sodelovati pri tem, ko gre za tvoj zob) zagrozijo s pretepanjem ob vrnitvi domov. Slabo … Vargi je bila šokirana in se je lotila razlagati slabe plati tovrstne prisile. So pa otroci, ne glede na manjše nevšečnosti, zelo simpatični in nam popestrijo dan.

Medtem ko nas bolj krute zgodbe odraslih opomnijo na stiske, ki jih preživljajo in si želimo, da jih ne bi. Takšna je na primer zgodba ženske, ki je prišla do nas s prošnjo, da bi jo testirali za HIV in nam hkrati zaupala, da misli, da je njen mož HIV-pozitiven (saj je že dalj časa prepričana, da si soprog rad privošči razne užitke izven kroga njunega zakona), obenem pa ga ne more prepričati, da bi se sam testiral in dejansko uporabljal zaščito med spolnim odnosom. Podobno zgodbo sta obravnavali Harej in Tjaša, ko sta razvozlali uganko okrog pacienta, za katerega se je izkazalo, da je HIV-pozitiven in tega ni zaupal svoji partnerki, ki za povrh vsega še nosi njegovega otroka. Tako je to breme padlo na najini kolegici, ki sta po koncu vseh preiskav, razlag in svetovanja bodočima staršema bili vidno boj pretreseni kakor onadva. Še huje! Zdelo se je, kakor da se komaj dvajsetletna bodoča mamica sploh ne zaveda resnosti svojega položaja in bolezni, saj je novico sprejela (za naše pojme) preveč mirno. Še dobro, da imajo žalostne zgodbe tudi srečne konce. To nas je spomnila pacientka, ki po enem letu zakonske zveze še ni zanosila in je želela opraviti test nosečnosti. Med čakanjem na rezultat nam je zaupala, da je bila v svojem otroštvu posiljena s strani lastnega osnovnošolskega učitelja (in mislim, da jo je zaradi tega še dodatno skrbelo, da ne bo mogla zanositi). V naše veselje in na njeno veliko srečo pa se je test nosečnosti izkazal za pozitivnega in gospo so prevzele solze sreče, jaz sem se pa komaj zadržala, da je ne bi močno stisnila. Prav polepšala nam je dan. Tako kot npr. fant, ki sva ga s Petrom poimenovala "Neroda", ker je po komaj oskrbljeni rani, ki si jo je povzročil s padcem na žebelj, še v istem dnevu izboril še eno. Tokrat na ustnici. In še globljo kot prvo. Prišel pa jo je pokazat šele po treh dneh. Zakaj pa ne … Med bolj nenavadnimi pacienti se je znašla še gospa, ki je pozornost vseh nas skrenila že s tem, ko se je pojavila v ambulanti in smo uzrli veliko tvorbo na njenem vratu. Po nekaj trenutkih smo prišli do sklepa, da gre za golšo in ne tumor; in da je vzrok le tega slaba kvaliteta nejodirane nizkocenovne soli, ki jo številni uporabljajo v prehrani in posledično povzroči nezadovoljivo delovanje ščitnice. No, da ne bo pomote – gospa nas ni obiskala zaradi težav s ščitnico ali nezadovoljstva zaradi razsežnosti mase, ki je po veličini obsegala skoraj tretjino povečanega obsega vratu. Ne. Gospa je prišla zaradi bolečin v križu! Pa naj še kdo reče, da se ne moreš sprejeti in imeti rad takšen, kakršen si!

Devet je že množica

Zgodb se je med tednom zvrstilo še veliko in teh pacientov se bomo spominjali še dolgo. Smo pa za uspešno delo bili na koncu tedna ponovno nagrajeni s super vikendom! Začel se je z obiskom Kabal v soboto, za kamor smo imeli pripravljen celoten "to-do list", ki je vključeval nakup zdravil za naslednja dva tedna dela v kliniki, ureditev dovoljenj za vstop v narodni park z gorilami (kamor se odpravljamo konec oktobra), nakup plošče za žar (gradbeno dovoljenje smo dobili in konstrukcija bo uzrla ugandsko sonce naslednji teden, če bo vse po sreči), punce smo nakupile tudi različne kose blaga, poslikanega z avtentičnimi afriškimi vzorci (in v naših glavah že izrisale načrte, ki upravičujejo vsestransko namembnost tovrstnega blaga), na koncu pa smo obiskali še tržnico in Royal supermarket, kjer po novem nakupujemo s količinskim popustom. In ravno ko smo iz marketa nosili vseh pet škatel in še enkrat toliko vrečk, polnih prepotrebnih dobrin (katerih število in količina sta bili pogojeni z vnaprej racionalno določenim seznamom), nas je pred vrati prestregel deček, ki nam je ponavljal, da je lačen in da bi rad jedel. In v takem trenutku se res lahko počutiš slabo oz. te popade čuden občutek nekakšne nerazložljive "krivde", ker imaš in ker nekdo drug nima. In se kakor da sramuješ tistih svojih vrečk in škatel oz. so le-te v trenutku pridobile negativno konotacijo.

Mislim si, da žal to najverjetneje ni zadnjič, da bom videla otroka, da brska po smeteh in poskuša iz že izpraznjenega tetra paka iztisniti še kakšno kapljico že zdavnaj popitega soka, a kljub temu to ni prizor, na katerega bi se človek lahko navadil. Tako je v tistem trenutku Peter povabil fanta do vitrine s prigrizki in mu kupil kos kolača. Če ne drugega, je poleg indijskih trgovcev v trgovini vsaj še nekdo imel korist od našega obiska Kabal. Ne smem pa pozabiti na Juliusa in njegove egg-rolexe, kamor sem tokrat odpeljala še Tjašo (naj v njihov hvalospev dodam še tale podatek, da se skorajda nisva pogovarjali, vse dokler nisva pojedli vsega). Po opravljenih zadolžitvah v mestu smo vse z manjšo težavo komaj uspeli natovoriti v taksi – vseh pet (plus taksist), z vso špežo (ponovno je bila paleta jajc najšibkejši člen tega tovora) in celo rešetko za žar! Tudi pretovarjanje plena v čoln ni minilo brez dobre mere smeha in po skoraj celotnem dnevu smo končno dosegli naš otok. Preostanek večera smo preživeli, kakor se to za soboto spodobi – ob dobri hrani, dobri muziki in v dobri družbi. Nedeljsko jutro nam je s pomočjo močnega sonca (sumim, da je to bil najlepši dan, odkar smo prišli) razkrilo vso intenziteto barv, ki jo s svojo paleto ponuja tukajšnja narava. Dan je bil čudovit in lahko smo si privoščili zajtrk na verandi, kjer smo se martinčkali, vse dokler nista po nas prišla kolega, s katerima smo bili dogovorjeni za izlet s kanuji po jezeru. Naj takoj razčistimo, da se ideja sliši veliko bolj idilična, kakor to dejansko je. Dejstvo, da v izdolben lesen hlod spraviš 9 odraslih ljudi (Eva in Laban sta s seboj pripeljala še dva turista), sproži v nadaljevanju logičnega sklepanja izključitev udobja.

Če temu dodamo še srednje močan veter in veslanje proti toku, se izkušnja spremeni v intenziven aerobni trening in bolj spominja na donkihotski boj, kakor na sproščujoč oddih na vodi. Kombinacija naštetih dejavnikov pa pri udeležencih še toliko bolj potencira smeh med lovljenjem ravnotežja v drevaku, usklajevanjem obratov vseh vesel (oz. spodbujanjem posameznikove volje sploh do izvajanja zamahov) in nameščanjem že nažuljenih kosti in sklepov v vsaj malo manj boleč položaj. Po skoraj tri ure trajajoči manjši odisejadi smo priveslali do otoka, kjer je bilo planirano kosilo. Tam se je agonija le še stopnjevala med skoraj dvournim čakanjem na hrano (kljub temu da smo bili edini gostje v restavraciji) in dosegla višek v trenutku, ko smo zagledali velikost porcij na krožnikih. Sklenili smo, da smo godni za povratek domov (zanimivo, kako hitro je to stanovanje postalo naš dom)! Na Bwami smo si privoščili super zaključek že tako čudovitega dne – palačinke z nutello na naši verandi med sončnim zahodom. Popolni pogoji za sladke sanje in dober pričetek novega tedna z jutrišnjim dnem. Kdo ve, kaj nam bo prinesel.