Cankarjanska mati Urška Čepin

Bridko se moti, kdor misli, da bodo mediji pripomogli k izboljšanju razmer v Sloveniji. Ravno nasprotno; kot veliki oportunisti in bojazljivci bodo celo zaviralci sprememb.

Socialna patologija, ki je edina determinanta postmoderne slovenske družbe, utapljajoče se v dolgočasju, naveličanosti in melanholiji – francoski novoromantiki so takšnemu občutenju rekli „spleen“ – prinaša nove deviacije. Zadnji krik mode na planincah je prostitucija.

Prostitucija je postala uspešen, uveljavljen poslovni model, za katerega se odloča vedno več mladih podjetnic in podjetnikov. Zaslužki so nadpovprečni, delo s strankami temelji na komunikativnosti, neposrednosti, ustnih sposobnostih in ročni spretnosti. Strokovni izraz za prostitucijo je masaža.

Maserkam, ki jih bomo iz pietete do pravih maserk postavili v narekovaje, hvaležnih strank nikoli ne zmanjka. Dober glas seže v deveto vas. Tudi v politične, bankirske, menedžerske in lokalne vode. Nekatere „maserke“ včasih tudi slikovno snemajo. Morda celo brez njihovega soglasja. Ko se kasneje občutljivi material pojavi na svetovnem spletu, celo v tako opustošenem moralnem okolju, kakršno je naše, nastanejo problemi.

Težava je trojne narave: pravosodje, davkarija in mediji.

Z nezakonitostjo slikovnega snemanja, motivih in morebitnih naročnikih zgodbe o „maserkah“ sredi Ljubljane, ki so obdelovale tudi stranke iz tako imenovanega javnega življenja, bi se moralo ukvarjati pravosodje. Tako kot naj bi se s poslovanjem „masažnih“ salonov, ki so Potemkinove vasi najstarejše obrti na svetu, v delujoči pravni državi pozabavala davčna uprava. „Maserke“ zanesljivo ne izdajajo računov za svoje storitve.

In potem so tu še mediji. Sedma sila, četrta veja oblasti in psi čuvaji (watchdogs). V Sloveniji približno tako izgubljeni kot sodna veja oblasti. Kastrirani, prestrašeni in brez denarja.

Koga je strah koga

Pred nekaj več kot dvema letoma so ljubiteljski komentatorji moralizirali o sodomiji v bizarno tragični zgodbi o bulmastifih, čeprav je šlo v bistvu za zlorabo prava in pravne države, za kršitev enakosti pred zakonom. Tistihmal se je dejansko zdelo, da je moralni razkroj Slovenije dosegel dno, da slabše ne more biti. V eni izmed kolumn sem citiral južnoafriškega Nobelovega nagrajenca J. M. Coetzeeja, pri čemer sem stavil na napačno predpostavko – namreč da slabše, kot nam gre, sploh ne more biti.

A čudna so pota recesije in vsesplošne družbene anomije, ki nas je kot nacijo in državo v zadnjih letih spravila na raven provinc, iz katerih smo se še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti delali norca. Za takšno stanje brez sence dvoma nosijo svoj del odgovornosti tudi mediji.

Pri njih se marsikaj (včasih pa celo vse) začne in konča.

Vzemimo najnovejši zgodbi o prostituciji in naročanju ponarejenih tablet viagra, kjer se po pisanju spletnega portala Bojana Požarja obakrat pojavlja nekdanji premier. Bi morali biti za medije masažni saloni, ki to v resnici niso, v njih pa se pojavljajo pripadniki družbene elite, med njimi nedvomno tudi politiki, omembe vredna zgodba?

Bulvarski tisk zanimajo predvsem pikantne podrobnosti o profesionalkah, ki so svojim strankam poleg masaž nudile tudi druge usluge. In v takšnem ozračju je klientela kajpak intrigantna sama po sebi. Je kaj lepšega od javnih osebnosti, med njimi se najdejo celo (bivši) politiki, ki jih ujamejo s prostitutkami ali „maserkami“?

Na svetovnem spletu so se že pojavili amaterski posnetki, ki razgaljajo udeležence. Človek bi sicer logično pričakoval, da bodo po tovrstnih opravkih hodili vsaj v Celovec ali Beljak. A očitno je takšno sklepanje preveč sofisticirano, meščansko in svetovljansko. Resnica je mnogo bolj … preprosta. Opraviti imamo z mentaliteto, ki jo Američani pripisujejo legendarnim „hillbillies“, namreč fantom iz rovt, torej rovtarjem. Še ustreznejši slovenski prevod bi bil zagamanci.

Ekskomuniciran bulvarski tisk

Slovenski človek se hodi kurbat v maserske salone. Zelo malo domišljije ali zgolj neverjetna samozavest, ki se naslaja z občutkom, da si lahko privoščiš vse, češ da je vse dovoljeno? Eden izmed ključnih simptomov ruske mafije ali pa slovenske kvazielite, saj je vseeno, je ravno ta navidezna samoumevnost, po kateri naj bi bili upravičeni do vsega. Angleščina pozna izraz self-entitlement, ki bi ga opisno lahko prevedli kot simptomatični narcisizem in je v bistvu termin iz klinične psihologije. Referenčno delo je leta 1946 spisal Freudov učenec Otto Fenichel (The Psychoanalytic Theory of Neurosis), vse skupaj pa je v širši kontekst krize (finančne, družbene, osebne, psihološke) v svoji zadnji knjigi Tembatsu postavil Boštjan M. Zupančič.

Če se vrnemo k tem „hillbillies“, ki jih je med našo elito bistveno več, kot je to videti na prvi pogled – ker pač vsak kmetavz lahko nosi suknjič s kravato in vozi nemški avto – potem je za razumevanje njihove (navidezne) uspešnosti treba nastaviti ogledalo ravno medijem. Ti so namreč tisti, ki s paradigmo zlaganega FDV-jevskega egalitarizma širijo podobo naše neproblematične (kvazi)elite.

Požarjev spletni portal, ki je razkril prikrito prostitucijo sredi Ljubljane in pri tem omenil tudi nekdanjega predsednika vlade in sedanjega podpredsednika Evropske investicijske banke Antona Ropa, je dregnil naravnost tja, kamor vrhunsko licemerstvo naših etabliranih, uglednih in kredibilnih medijev – poskušam biti sarkastičen, da ne bo pomote! – ne bo nikoli pogledalo. Verjemite, če bi bil Dominique Strauss Kahn naš človek in če bi posiljeval sobarico v Ljubljani, se ne bi zgodilo nič. Pritisk na urednike bi bil prevelik, hrbtenice pa prešibke. Verjetnost, da bi se v takšno zgodbo zagnali novinarji in s tem tvegali kariero, je zanemarljiva.

Naši, glede drznosti in poguma skrajno konzervativni (tiskani) mediji se z gnusom obrnejo stran, ko slučajno naletijo na kaj škandaloznega, umazanega ali sprevrženega.

Pravičniki prezirajo neodvisnost

Kajpak ni nič narobe, če se mediji, ki niso tabloidnega žanra, diskretno izognejo navajanju konkretnih podrobnosti nekega škandala. Naslajanje nad pikantnimi podrobnosti je brez dvoma v domeni bulvarskega tiska. Vseeno pa ni normalno, če mediji, ki se deklarirajo kot resni in politični, zamolčijo zgodbo, v kateri nastopajo visoki javni uradniki, politiki ali menedžerji. Ta paradoks normalnosti pomeni, da je v ozadju nekaj, kar je v Sloveniji normalno: časnikarska kolaboracija s politiko, gospodarstvom in drugimi centri moči.

Trdim, da slovenski žurnalizem praviloma ni (bil) sposoben soočiti se z resnim seksualnim, alkoholnim, kokainskim, psihiatričnim ali podobnim škandalom, v katerega so (bili) vpleteni politiki, državni menedžerji, odvetniki, sodniki ali druge javne osebe. To je empirično dokazljivo. Mediji, ki se imajo za resne, kredibilne in temu primerno konzervativne, se izogibajo poročanju o “masažah”, saj verjamejo, da je pravica do zasebnosti javnih oseb absolutna. Naši uredniki, vzgojeni v totalitarnem duhu podrejanja avtoriteti, se vedejo nekako tako, kot  da je interes javnosti izmišljotina kapitalističnega bulvarskega tiska. Slednjega naši medijski pravičniki globoko prezirajo.

Zaradi teh nespornih dejstev slovenska javnost za kup škandalov ne bo nikoli izvedela. Denimo tega, kateri slovenski politiki so doslej že potrebovali psihiatrično pomoč. Čisto vseeno je, za katere politike gre, leve ali desne, vladne ali opozicijske. Ko gre za nadzor novinarjev nad amoralno, promiskuitetno, narkomansko, skorumpirano ali duševno moteno politično kasto, velja en sam samcat aksiom: kar je v interesu javnosti, mora priti na dan.

Najbrž ni treba posebej razlagati, da je že v neki povprečni zahodnoevropski ali ameriški medijski krajini takšna samocenzura, ki jo imajo v sebi naši časnikarji, nepredstavljiva in celo – škandalozna. V Sloveniji pa je bila vedno samoumevna, kajti v poplavi mediokritete so tudi uredniki v glavnem upogljivi in ubogljivi ljudje, ki jih je velikokrat strah in se bojijo preveč tvegati.

V svoji uredniški karieri sem se enkrat ali dvakrat srečal tudi z duševno motenimi politiki in psihopati. Pa nisem nikoli niti pomislil, da bi se jim uklonil.

Še nikoli nisem s takšnim zadovoljstvom nekomu vrgel dol slušalke, kot sem jo predsedniku vlade.