Naslovnica/Avtomoto/C4 Picasso: Višek digitalne dobe
Avtomoto7 min branja

C4 Picasso: Višek digitalne dobe

Citroen C4 picasso. Nov predstavnik srednjih enoprostorcev pomeni pravo malo evolucijo, tako pri zunanji podobi kot na področju napredne tehnike in izgleda notranjosti. Osnovni dizel bo zadovoljil večino, ne velja pa to za ceno, ki je previsoka.

C4 Picasso: Višek digitalne dobe
FOTOGRAFIJA

C4 picasso je že v prvi in sedaj predhodni generaciji veljal za posebneža, zaradi številnih malenkosti kot je nazaj raztezajoče se vetrobransko steklo in velika panoramska streha. S prihodom druge generacije tega modela pa pri Citroenu niso samo nadaljevali tega trenda posebnosti, ampak so ga prenesli v višave.

Podoba, ki ji ni enake

Ta se začne že pri sami podobi zunanjosti, ki ji na trgu dobesedno ni podobne, kaj šele enake. Na cesti obrača glave kot za stavo, saj deluje kot nekaj še nevidenega, pa čeprav smo v pogovoru z ljudmi opazili prisotnost trenda ljubi ali sovraži, kar pomeni, da je nekaterim zelo všeč, spet drugim pa niti malo. No, vsekakor pa velja, da se ga morajo/-mo prvo navaditi, potem bo vse veliko lažje. Tudi z boka in še posebej z zadka pa je model prav tako ustvarjen povsem na novo, saj podobnosti s predhodnikom preprosto ne najdemo. Zadek je bolj vsakdanji kot prednji del vozila, a še vseeno zelo samosvoj, všečno pa delujejo nove luči, ki tako kot pri DS3 cabriu delujejo, kot da se nadaljujejo v nedogled. Prtljažna vrata in nasploh zadek pa deluje nekoliko preveč masivno, kar potrdi odpiranje prtljažnih vrat, ki jih je v primeru testnika pomikala elektrika. Se pa teža, kot rečeno, pozna pri zapiranju, kjer zaključek manevra vedno spremlja dobro slišen zvok in ne filigransko mehko zapiranje, ki smo ga vajeni recimo pri lexusu. Je pa res, da podobno “zaloputne” tudi še veliko bolj renomirana znamka, kakršna je recimo BMW.

Moderna in digitalna notranjost

Zgodbo z zunanjosti pa C4 picasso nadaljuje tudi znotraj, kjer potnike pričakajo na pogled zelo bogati in v dvobarvno usnje odeti sedeži, katerih material pa se izkaže za nekoliko trdega in zato so sedeži nekoliko manj udobni. Je pa tu praktično vse prepuščeno elektriki, tako glede premikanja le-teh v vse mogoče smeri (ob tem je pomikanje naprej-nazaj nerazumljivo ročno), kupec pa dobi tudi ogrevana prednja sedeža, ki ponujata tudi masažo. Sovoznikov pa ima povrh tega še funkcijo naslanjača, kjer se izpod sedeža s pomočjo elektrike pred potnikom pojavi podaljšek za meča, ki jih, če dovolj dolgo drži tipko, tudi prijetno spodnese in tvori nekakšen provizorični ležalnik. Kot v stilu poslovnega razreda v letalih ... se pa ob tem vprašamo, kolikokrat bodo kupci to funkcijo tudi dejansko uporabljali in kako dolgo bo tudi delovala. Na splošno je kakovost (vsaj testni) model še kar pestil, ampak večino teh smo mi pripisali poporodnim krčem, ki jih bodo pri znamki do množičnega prihoda na trg (testnik je namreč izhajal iz prve serije vozil) tudi odpravili. Enako pa upamo tudi za končno obdelavo, ki na določenih mestih ni bila najbolj natančna.

Drugače pa je C4 picasso še nekoliko bolj prostoren od predhodnika, v primerjavi s podobno veliko konkurenco pa deluje zelo zračno, saj ima v tem segmentu tudi največjo količino steklenih površin. Svoje k temu vsekakor doda veliko in v streho zarezujoče vetrobransko steklo, ki mu za ozkim delom iz jekla sledi še velika panoramska streha. V tem pogledu mu lahko konkurirajo le redki, panoramska streha pa ima tudi elektrificiran zastor. Vstopanje v vozilo in izstopanje je pričakovano enostavno, sedenje pa enoprostorsko visoko. Enako dobra je tudi preglednost v vse smeri, le nazaj zaradi masivnih stebričkov in zaobljenega zadka ni najboljše. Je pa imel testnik zato vsa parkirna pomagala na voljo, od zvočnih in akustičnih senzorjev, prek crash sistema (ki vedno nekoliko preveč zategne varnostne pasove spredaj sedečih), parkirne kamere do parkirnega asistenta, ki deluje dobro, za manever pa potrebuje podobno količino prostora kot konkurenca.

Opreme toliko kot pri premium modelih

V drugi vrsti potnike pričakajo trije ločeni sedeži, ki jih lahko poljubno vzdolžno pomikate, nastavljate pa jim lahko tudi naklon. Se pa na pogled udobni vzglavniki glede tega ne izkažejo, saj, tudi ko so pomaknjeni najbolj nazaj, položaj glave ne deluje naraven in obremenjuje vratne mišice. Glede prilagodljivosti mu ne moremo ničesar oporekati, saj lahko v tem pogledu konkurira celo renaultovim modelom, je pa res, da je v primerjavi s predhodnikom nerazumljivo izgubil nekaj odlagališč na armaturni plošči spredaj, tako da je sedaj v tem pogledu zgolj povprečen.

Na armaturni plošči se po novem bohotita dva velika zaslona, kjer je spodnji občutljiv na dotik, deluje pa po principu tabličnih računalnikov. Na splošno je celotna notranjost zelo digitalna, kar bo nekaterim ponovno zelo všeč, drugim pa niti ne. Je pa res, da vse deluje zelo moderno, rokovanje z obema zaslonoma, ki imata nešteto različnih možnosti prikazovanja željenih podatkov in tudi aplikacij, s povezavo prek pametnega telefona pa tudi povezavo s spletom. Vse to pa razumljivo spremlja določena mera zapletenosti, tako da ta avto težko pripišemo kakšnemu upokojencu, ki bi potem svojega sina ali pa celo vnuka prosil, da mu najde ta in ta meni. Če je sredinska konzola na ta način izgubila pretirano število stikal in postala bolj pregledna, pa to ne moremo trditi za volanski obroč, ki ima kar štiri vrtljive gumbe, poleg tega pa še celo falango klasičnih. Ob tem se nekatera s tistimi na konzoli celo nerazumljivo ponovijo, kakorkoli že, zahtevajo pa nekaj privajanja.

S stališča opreme pa v primeru testnika ne da nismo pogrešali ničesar, ampak je opreme celo toliko, kot je vsaj v osnovi nimajo niti največje limuzine nemške svete trojice. Radarski tempomat (C4 picasso je prvi Citroenov model, ki ga ima), samodejno parkiranje, sistem za zaznavo vozila v mrtvem kotu, internetna povezava in recimo elektrificirana prtljažna vrata so le nekaj opreme, ki jo je premogel testnik. Pohvaliti pa moramo še svetila, ki jih sestavljajo LED-dnevne luči in pa halogenske klasične, ki so tudi sledljive, dajejo pa zelo podobno svetlobo ksenonskim, a so od te vseeno občutno cenejše. Vsekakor dobrodošla in poceni rešitev.

Dizel dovolj za večino, poraba nič izjemnega

Pod pokrovom se je vrtela sredinska dizelska opcija, ki po moči sicer prinaša povsem konkretno zalogo kilovatov in navora, v praksi pa se ob polni obremenitvi in pri malo bolj dinamični vožnji še vedno izkaže za malce preslabotno. Bo pa zadostna za večino kupcev, ki na pot ne jemljejo preveč prtljage in niso dinamični vozniki, za tiste, ki to so, pa ta motor žal ni. Je pa tudi res, da C4 picasso že na splošno ni športnik, niti v okviru segmenta, v katerem se nahaja, velja pa za udobno avtocestno križarko in ne športnega enoprostorca, kakršen je recimo fordov C-max. Volanski obroč je še vedno premalo neposreden in premehak, enako velja tudi za podvozje in vzmetenje, kjer slednje v hitro voženih ovinkih poskrbi še za relativno veliko mero nagibanja karoserije. Ob tem pa usnjeno oblazinenjenje in tudi reliefnost sedežev telesa potnikov preslabo držita na mestu in v sedežih. Kot rečeno, ta avto ni za pretirano dinamične, in kdor to ni, mu bo ta avto všeč, ostali pa pred nakupom vsekakor pojdite na testno vožnjo, da vidite, ali vam je sploh po godu.

Motor se je tudi dobro ujemal z ročnim šeststopenjskim menjalnikom, ki ima le nekoliko preskupaj postavljena prestavna razmerja. Vzmetenje svojo nalogo opravlja dobro, saj potnikom tudi na naših utrujenih cestah daje dovolj udobja. Poraba pri testniku se je vseskozi gibala okoli 6,5 litra, kar glede na moč in velikost motorja ni nič kaj pretiranega, vendar tudi ne rekordna, saj konkurenca zmore tudi skoraj liter nižji porabo. Z varčevanjem se sicer lahko približate šestici, nižje pa veliko težje. Mi to pripisujemo predvsem teži vozila, ki ni najnižja, je pa res, da C4 picasso ni glomaznež.

Cenovno meji že na razred višje

Pod črto je C4 picasso res lepo napredoval in to praktično v vseh pogledih. Če pustimo podobo tipa ljubi-sovraži, je v veliko pogledih eden najboljših predstavnikov svojega segmenta, zato o njegovi tržni uspešnosti ne dvomimo. Je pa res, da je treba v to enačbo vključiti še eno neznanko, ki je kar velika. In to je cena. Ta v primeru najdražje opreme exclusive res ni nič kaj nizka, saj v povezavi s tem motorjem skoraj doseže magično mejo 30 tisočakov, skupaj z dodatki pa tudi tisto pet tisočakov višje. To pa je za avto tega segmenta vseeno preveč, ne glede na to, koliko opreme in napredne tehnike ponuja. Konkurenca je tu občutno cenejša, je pa res, da so pri tej znamki v preteklosti dajali zelo darežljive popuste ob nakupu, tako da je lahko končna slika vseeno malenkost drugačna.

Vir: Miha Pečoler, vir: sa-agencija.si

Komentarji 0

Spoštujte hišna pravila

Bodi prvi, ki bo komentiral.