Apatija cvetja v jeseni

Pred nekaj meseci sem na sestanku z enim izmed znanih obalnih direktorjev omenil to oglaševalsko akcijo in dejstvo, da sem kot otrok čutil ponos in pozitivno sporočilo videospota, ki je bil namenjen promociji Slovenije kot turistične destinacije, od tod tudi uradno ime “Gostje prihajajo”, a je pri celi zgodbi šlo tudi za ne tako prikrito bujenje nacionalnih čustev − od tod verjetno tudi velik uspeh in priljubljenost med prebivalci. V takratni Jugoslaviji, ki je vsaj navzven še trdno stala na paroli “bratstva in enotnosti”, je bilo to delikatno početje.

Na moje presenečenje mi je sogovornik odvrnil, da je sodeloval pri izvedbi ravno tega video oglasa, in stekla je zanimiva debata, v kateri mi je razkril kar nekaj duha tistega časa, ki ga v popolnosti zaradi mladosti nisem mogel občutiti. Nostalgija po mladosti je občutek, ki ljudi pripravi do tega, da se razgovorijo in s čudnim zanosom gledajo na dogodke z distance. Vse je bilo bolje. Drugače. Lepše. 

Imeli ste, niste vedeli. 

Poslušal sem anekdoto o tem, kako je kot mlad turistični delavec dobil nalogo, da kot osebni asistent spremlja bogatega Rimljana, ki je večkrat prišel v takratni Portorož − Casino je začuda delal z dobičkom − in se je med njima spletel skorajda prijateljski odnos. Tako sta se nekega toplega poletnega večera v osemdesetih sprehajala po Portorožu, ura je bila že pozna. V nekem trenutku mu je Rimljan povedal naslednji stavek: "Vi se ne zavedate, kaj imate. V Rimu se nikoli ne bi mogel tako brezskrbno sprehajati, brez da bi me spremljal občutek strahu. Tu je pa vse tako varno."

Sogovornik mi je iskreno povedal, da ga takrat ni preveč dobro razumel. Sedaj ga razume. 

Strah sui generis 

Varnost je občutek, ki nam je tako samoumeven, da se ga zavemo šele takrat, ko ga izgubimo. Varnost ni povezana le s fizično ogroženostjo, varni se počutimo takrat, ko nam gre dobro. V časih socializma je bila varnost nekaj samoumevnega. Vedel si, da boš ob izgubi službe toliko varen, da ne boš dobesedno na cesti. Da ne boš lačen. Da bodo otroci preskrbljeni. V takratni Sloveniji ni bilo brezdomcev. Sedaj je drugače. Večino ljudi preveva strah. Eksistenčni strah. 

Ekonomska kriza, ki jo drugod po svetu že s polno paro rešujejo, v Sloveniji šele sedaj kaže svoj pravi obraz. Zadnjič sem v Izoli opazoval starejšo žensko, ki je z vrečko čipsa v rokah, počasi − s strahom, da bi jo kdo morebiti opazil, hodila po promenadi ob morju. V trenutku, ko ni bilo ljudi okrog nje, se je spustila na male stopničke, ki s promenade vodijo v morje. Usedla se je. Toda usedla se je v morje, saj je le-to zalilo spodnjo stopnico. Bila je oblečena. Nepremično je gledala v neko točko na horizontu. Izgledala je čisto izgubljena.

Apatija

Pridejo trenutki, ko nihče zares nima prave rešitve za določene težave. A veste, kako poteka čustvovanje ob stresnih in tragičnih situacijah? Najprej pride zanikanje. Potem pride depresija. Potem apatija. 

In kolektivno čustvovanje se ne razlikuje dosti od posameznikovega. Simtpomi so isti. Le trajajo več časa. Slovenija se nahaja v fazi akutne apatije. Najhujša faza. A vedite, da se prej ali slej rodi trenutek, ko se apatija prelevi v zadnjo fazo. Jezo. Ventil, s katerim zdravimo in včasih tudi pozdravimo frustracije. Jeza ni a priori nekaj negativnega. Je tudi aktivator. In dokler ne bo v tej državi kritične mase "Jeznih", bomo vsi po malem apatični. 

Sonce po dežju prej ali slej vzide

Morate vedeti, da so časi odrešiteljev in odrešenikov mimo. Saj poznate tisti rek "Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal". Vsak izmed nas je tu, da se odreši in pomaga sebi. Škoda, da smo pozabili, da si najlažje pomagamo tako, da pomagamo drugim. Ker edino na tak način nedvoumno pridete na vrsto tudi vi. 

Moja Slovenija

Država ni imaginaren pojem. Država smo vsi mi. Zato bi bil skrajni čas, da se spomnimo, da je Slovenija "Moja dežela". Naša dežela. 

In da spet začutimo ponos. Ker smo tu doma. Četudi moramo biti sprva malo jezni. Nič zato. Čas je, da vzamemo državo nazaj.