Absolventka medicine iz Lucije humanitarno v Ugando

"Smo skupina petih kolegov, od katerih smo štirje absolventi splošne medicine in ena kolegica dentalne medicine. Na pot se odpravljamo konec julija, v majhno vas Bufuka ob jezeru Bunyoni, ki se nahaja na jugozahodu Ugande. Tam bomo nudili osnovno zdravstveno oskrbo za tamkajšnje prebivalce od avgusta do konca oktobra," nam je povedala Sredojevičeva. 

Mirjana Sredojevič je na sliki skrajno desno

Volonterstvo v Afriki je med slovenskimi absolventi medicine vse bolj pogosto, vsako leto se tako formirajo skupine, ki nato odpotujejo na pomoč tja, kjer je zdravstvo zelo podhranjeno. "Nudili bomo osnovno zdravstveno oskrbo, obenem pa bomo organizirali predavanja in izobraževanja za lokalne prebivalce z namenom uvajanja preventivne zdravstvene oskrbe na primarni ravni. V prostem času nameravamo obiskati tudi okoliške vasi in našo pomoč razširiti malo dlje," še dodaja.

Sredojevičeva pravi, da so vsi, ki so že izkusili Afriko na tak način, polni pozitivnih vtisov in spodbujajo naslednje generacije k udeleževanju na odprave. Seveda v teh mesecih bivanja v tujem okolju ni vse rožnato. Marsikdaj so bili študentje postavljeni pred izzive, ki pa so jih uspešno premagali in na to so ponosni. "Kolegi, s katerimi sem govorila, opisujejo odpravo kot izjemno izkušnjo, ki bi jo radi ponovili, če bi le imeli možnost. To je obdobje, v katerem imaš možnost pogledati na svet še z nekega drugega zornega kota, obdobje, v katerem uvidiš dobre in slabe strani "našega" in "njihovega" sveta in ne nazadnje obdobje, v katerem lahko doživiš zdravniški poklic v njegovi najosnovnejši formi, to je v popolni predanosti in skrbi za bolnika."

Ravno tuje, revno okolje je lahko tudi nevarno za prostovoljce, pa vendar omenjene skupine to ni odvrnilo od želje po pomoči. 

Seveda se ne odločajo za tak podvig brezglavo, to ni bilo neko impulzivno dejanje. Vsak pri sebi je razmislil, ali se je pripravljen odreči udobju in varnosti doma za vsaj tri mesece, pa tudi, ali si sploh želi take preizkušnje. "Sama imam včasih mešane občutke, ko se poskušam vživeti v vlogo, ki mi bo tam dodeljena, a veselje in nekakšna pozitivna neučakanost zmeraj prevladata. Mislim pa, da malo strahu nikakor ne škodi, saj bomo zaradi tega na svoji poti in pri svojem delu še bolj previdni," je sklenila Sredojevičeva. 

Več iz rubrike Ljudje: 

Menjava urnika Pirančanu rešila življenje

O glasbi in pomenu lokalnih medijev

Igor Vučič: Spomini vojnega snemalca