Majcen: Kompromis je možen

Sindikati se pogajate z vlado. Kako ocenjujete predlagane ukrepe?

No, zdaj če je to največja stavka ne vem, to bi težko rekli. Verjetno bi bila še veliko večja, če bi povezali javni in zasebni sektor, za kar sem si tudi osebno prizadeval. Ni povsem točno, da je sedaj na udaru le javni sektor. Namreč napadena je socialna država. Posledice tega, kar se dogaja in se bo dogajalo v javnem sektorju, bomo čutili vsi, tako študenti, dijaki, brezposelni in upokojenci.

Ali gre res za demontažo socialne države, kot trdi opozicija?

Smo na dobri poti, da se to res zgodi. Vemo, da je kriza nastala zaradi sprege bančnih organizacij, neodgovornih gospodarstvenikov z blagoslovom in pomočjo politike, račune pa danes naj bi plačali tisti, ki imajo najnižje dohodke. To pa zato, ker so postavke za socialne transferje najvišje in zato jih je tudi najlažje klestiti. S krizo se povečuje število revnih ljudi, brezposelnih. To čutimo tudi sindikati, saj je iz leta v leto več pritiska za razne socialne pomoči.

Kako odgovarjate na očitke, da javni sektor ne želi nositi bremena krize?

To je spet en stereotip, saj se skuša prikazati kot krivca obsežen javni sektor. Mi imamo povprečen javni sektor primerljiv z Nemčijo, Avstrijo in ostalimi glede na število prebivalcev in številom zaposlenih v javni upravi. Imamo pa dobro razvito zdravstvo in šolstvo. To ppredstavlja nek standard, ki je potreben zato, da ljudje normalno živimo, se izobražujemo. Rezanje na teh področjih pomeni kčenje družbenega standarda, padec nivoja socialnih pravic, večanje vrst v bolnicah in zdravstvenih domovih, slabši učni sistem, zaradi večjega števila učencev na nučitelja. To vse v trenutku, ko imamo glavne težave na prihodkovni strani.

Koliko ste sindikati pripravljeni popustiti?

Plače so le ena plat zgodbe, če govorimo o javnem sektorju moramo povedati še, da se je v letu 2009 izvedel nov plačni sistem, kjer se je prešlo na drugačno obračunavanje plač, kar je sledilo neki ideji o odpravi plačnih nesorazmerij. Večino ljudi še vedno ni prejelo take plače kot jih imajo zapisane v svojih pogodbah. Vedeti je treba, da so bile plače v javnem sektorju dejansko šest let polovično zamrznjene ekskalacije. Kasneje se je ta denar razdelil, da bi uredili plačna nesorazmerja. Makroekonomsko je sicer to lahko izpadlo, kot da rastejo plače v javnem sektorju. Tu imamo dva momenta; imamo krizo po eni strani in imamo neizpolnjene obveznosti do zaposlenih, saj vlada ni izvedla tretje in četrte četrtine. Možno je priti do neke kompromisne rešitve, ki bi lahko bila manj boleča za ljudi.

Kakšne varčevalne ukrepe (reze) bi sami predlagali, vemo, da je javna poraba previsoka?

Javna poraba ni previsoka, ampak je v tem trenutku ne moremo pokrivati, ker nimamo ustreznega gospodarstva. Moramo doseči tisti nivo, ki smo ga imeli pred krizo. Sprememba zakonodaje na vseh področjih, ukrepi s katerimi bomo odpirali nova delovna mesta nas bodo popeljali iz krize. Samo rezanje nam ne bo koristilo, saj tako tvegamo, da bomo zmanjševali plače dokler ne bomo delali praktično zastonj. Skrbi me pa še nekaj... da se bo na koncu pojavil kdo iz tujine, ki nam bo dejansko sprivatiziral naš javni sektor. Posledično bi šli pritiski v taki smeri, da se privatizira tako zdravstvo kot šolstvo, kar bi še dodatno razslojilo družbo.

S katerim ministrom iz sedanje vlade se je najlažje pogovarjati?

To bomo še videli, vlada ni niti še 100 dni na oblasti.

Kakšna je razlika pri pogovorih socialnih partnerjev s to in pahorjevo vlado?

To bi tudi težko komentiral, saj imamo premalo izkušenj. Vendar taktike pogajanj so si zelo podobne. S Pahorjevo vlado smo imeli težave, ker se ni bila pripravljena trdno pogajati do konca. Pri sedanji vladi me moti, ne glede na to, da se zares mudi, da nas spravlja v neko časovno stisko, ko nas zasuje s predlogi in misli, da bo tako več stvari šlo skozi.

Kakšno je stanje večjih podjetij na Obali? Intereuropa je izgubila pomembnega strateškega partnerja (Sandi Češko), Trgo avto je šel v stečaj, Primorje se še komaj drži nad gladino. Se bojite v prihodnjih mesecih kakega večjega števila brezposlenih?

Vse te zgodbe imajo neko rdečo nit. To so zgodbe neuspešne privatizacije, ko ljudje niso delali na način, da bi razvijali gospodarsto, ampak so videli le lasten vir bogatenja. Pri Intereuropi me ne skrbijo toliko momentalni odhodi poslovnih partnerjev, saj je relativno veliko podjetje, ki ima svoje partnerstvo zelo razpršeno. Bolj me skrbijo njeni dolgovi, ki so vezani na terminal Čehov. Upam, da banke ne bodo povlekle takih potez, ki bi podjetju dodatno škodile. Sindikati nasprotujemo tudi kakršnemu koli sovražnemu prevzemu ali ustanavljanju holdinga, kar smo večkrat rekli tudi v preteklosti.

Kako ocenjujete stanje na Obali (splošno), glede na stanje v ostalih delih Slovenije?

Število delovnih mest se je v zadnjih letih drastično zmanjševalo. Srečo imamo, da imamo bližino meje, saj drugače bi bila socialna stiska veliko večja.

Kako gledajo mladi na socialni boj, je preveč apatije?

Vzgoja mladih v zadnjih letih je temeljila na individualizmu, na »pomagaj si sam«. To so bile potrošniške logike krogov, ki ne vidijo radi, da se ljudje združujejo, saj še vedno velja pravilo, da je v slogi moč. Vedno več mladih razume, da se morajo povezati. Tudi pri nas v sindikatu smo precej pomladili ekipo in želimo približati sindikalno delovanje mladih.

Koliko ljudi na Obali bo stavkalo?

To bi težko rekli. Če gledamo koliko ljudi je pripravljenih za stavko imamo oceno, da je to 90 odstotkov v raznih javnih zavodih. Sindikati smo se o stavki poenotili šele dva dni pred Veliko nočjo. Nekateri, kot je vojaški sindikat, dejansko ne morejo stavkati, lahko le opozarjajo svoje nadrejene.