Lea Sirk in Gaber Radojevič: "Brez čustev ne gre"

Prikupno primorsko pevko Leo Sirk je širše občinstvo spoznalo v glasbeni oddaji Parada, kjer se je predstavila kot pevka, flavtistka in back vokalistka. Poleg nadarjenosti in magisterija iz flavte pa jo zaznamujeta tudi spontanost in mladostna energija, ki sta prisotni tako v njeni glasbi kot v zasebnem življenju. Leo je z Gabrom, ki je glasbeni studio Parametrik postavil na noge skupaj s prijateljem Alešem Vilerjem, povezala prav glasba. Pesem z naslovom Znamenje iz sanj, s katero je nastopila na svoji prvi Emi, je namreč posnela prav v njegovem studiu. Tako Lea kot Gaber se bosta predstavila tudi na letošnji Slovenski popevki, Lea s skladbo Čudovit je svet, sprejeta pa je bila tudi Gabrova skladba z naslovom Zdaj, za katero je besedilo napisala Miša Čermak, v duetu pa jo bosta zapela Slavko Ivančič in Manca Izmajlova. Gaber prav v teh dneh končuje tudi skladbo za Evo Boto, ki bo julija nastopila na portoroškem Festivalu melodij morja in sonca.

V pogovoru je Lea pojasnila, da pravzaprav najteže delata skupaj, čeprav so rezultati na koncu odlični. Kot pravi, sicer vidita stvari podobno, vendar vsak iz svojega zornega kota. Tudi v samem glasbenem okusu se precej razlikujeta. Lea namreč ne mara „ruženja“ in ima drobno alergijo na dalmatinsko glasbo, nekatere stvari pa so všeč obema, kot denimo glasba Jamiroquaia. Glede glasbenega ustvarjanja je Lea pojasnila, da je pravzaprav najteže pozabiti na „sekiranje“, torej, da nisi odmisliš mnenje drugih. „Kadar nisi obremenjen s tem, kaj boš naredil, si avtomatično dovoliš več. Težava je, da postaneš, če si v glasbi preresen, nezanimiv. Če pa želiš obdržati „otroka“ v sebi, je pa pogosto ta neresen in projekta ne izpelje do konca. Najti je treba mejo, kjer si dovolj dovoliš in še vedno paziš, kaj daš ven,“ pa je pojasnil Gaber.

Kot je povedal, sta z Vilerjem, solastnikom studia, sprva naredila manjši studio, ki se je počasi širil: „Pravzaprav ne vem, kako smo uspeli priti do sem, saj časi niso ravno enostavni,“ je povedal Gaber. 

V studiu se po njegovih besedah glasbeniki in pevci včasih, ko jim ne gre, tudi „živcirajo“, drugič so spet zadovoljni in dobre volje, nam je zaupal. „Se ne pije, kadi in žura preveč. Po 22. uri pa je vse odvisno od tega, koga imaš v studiu,“ je še dodal s skrivnostnim nasmehom.

Gaber, po kakšnem ključu izbiraš, s kom boš sodeloval?

Na srečo, dokler še lahko, se držim tega, da delam stvari, ki me zanimajo. Ta studio ni tržno usmerjen. Delamo projekte, pri katerih začutim, da lahko nekaj naredim, oziroma se z izvajalcem ali avtorjem najdeva. 

Za kvaliteten izdelek je pomembna dobra oprema, verjetno pa ta ni vse. Čemu posvečaš največ pozornosti?

Hja, ti lahko vse posnameš pravilno - če imaš boljšo opremo, seveda toliko lažje. Težava pa so čustva. Čustva izvajalca, ki jih posname, oziroma potem tudi mene, ko miksam. Če izvajalec posname čustva, jih lahko še vedno uničim, če pa izvajalec čustev ne posname, pa imam zvezane roke. In to neodvisno od kvalitete opreme. Za to, da ti bo občinstvo verjelo, mora najprej pevec verjeti v pesem.

Lea, študij v Švici, magisterij iz flavte. Kako se je vse skupaj začelo?

Začelo se je z glasbo. To, da sem šla v to smer, je bilo pravzaprav čisto naključje, vezano na to, kako sem bila že kot otrok naivna, živahna in razigrana. V glasbeni šoli sem si celo želela igrati bobne (smeh)! Kasneje pa me je prevzela flavta. Imela sem veliko pomoči s strani mentorjev in počasi je vse postajalo vedno bolj resno: tekmovanja, nastopi in festivali, od tam pa me je pot vodila do Ženeve.

Je tam kaj drugače kot pri nas?

Čisto vse je drugače. S tujino je tako kot pravijo, če ne greš ven, ne veš. Mentaliteta, ljudje, obnašanje, kultura. Tam res vidiš, da si samo neka pikica in se boriš za to, da bi nekaj bil, istočasno pa veš, da boš to težko dosegel. Na takšen način rasteš. 

Pri izvajalcu, pevcu, je seveda pomembno tehnično znanje, ravno prej pa smo omenili tudi čustva, spontanost, odprtost in občutljivost. Pri tebi se to nedvomno združuje. Te je kdo usmerjal v to smer, ali si sama začutila, katera pot je prava?

Ja, v bistvu mora biti velika mera vsega tega. Če bi rekla, da sem v življenju veliko časa porabila za vajo in učenje, bi se zlagala. Na poti sem imela nedvomno prave mentorje, ki so me pravočasno usmerili. Spontanost, energijo in dobro voljo, ki nosim v sebi, ter neke vrste čut za ljudi in za glasbo, pa sem sama nekako dozirala. Ostale temelje sem nedvomno dobila od mentorjev. Je pa tako, da so na koncu temelji le temelji, pomembna pa so čustva, izraz in vsa energija, ki jo daš ljudem, ko poješ in izvajaš glasbo.

Kaj trenutno počneš, kateri žanr ti je blizu, oziroma v katero smer misliš iti?

To je najtežje vprašanje. Ni smeri, v enosmerno (smeh). Vsak se išče dolgo časa. Z izidom novega singla z naslovom „A bi ti“ tokrat prihajam prvič na sceno tudi kot avtorica besedila in glasbe. Ne vem, če je to moja zvrst ali ne, saj že od malih nog pojem veliko različnih zvrsti, študiram klasiko, sem v pop vodah. Nekako se vse to zdaj meša, kaj bo prišlo ven, pa ne vem. Polenta z golažem (smeh).

Vemo, da tudi pišeš, zadnji singel si napisala sama, boš nadaljevala po tej poti?

To je bila moja večna težava: dati nekomu poslušat nekaj, kar sem napisala sama. Gaber me pri tem najbolj podpira. Da si upam biti to, kar sem, in dati ven, kar čutim. Ampak ja, to je kot droga, delaš, delaš in ti je vedno bolj všeč. Potem pa, če se kaj zgodi, si vesel, v nasprotnem primeru pa si kljub temu zadovoljen s tem, kar delaš in se ne obremenjuješ.

Gaber, ko govorimo o svetovnih glasbenih zvezdah, včasih slišimo, da znajo biti težki, zahtevni, razvajeni in imajo svoje „finte“. Kako je z našimi glasbeniki? Se je tebi že kdaj zgodilo, da so ti popustili živci?

Ja, so mi, ampak nikoli s profesionalci. Najtežji so amaterji. Producent mora velikokrat izvajalca, pevca spraviti tudi na rob, ali obratno, ampak profesionalci ti povrnejo in greš k skupnemu cilju. Težava je, ko delaš z nekom, ki še ni dovolj dozorel in nima zaupanja vase, nima poguma in takšni „razbijajo škatle“. Profesionalci imajo svoje „trike“, tudi zvezdniške muhe, ampak od vsakega se lahko tudi veliko naučiš.

Kaj si želiš glede studia, v kakšno smer naj bi se razvijal in kakšna sodelovanja želiš vzpostaviti?

Trenutno studio super "laufa“. Želim si, kar pa je v Sloveniji težko, da bi na enem projektu lahko delali dlje časa. Rad bi videl več avtorskih stvari. Sodelovanja pa pridejo, ko si pripravljen. Zanimivo je, da se ti vedno, ko v tej majhni Sloveniji misliš, da si spoznal že vse, vedno zgodi nekaj novega. Pa tudi malo len sem in se mi ne da preveč razmišljati, s kom bi lahko sodeloval (smeh).

Katere pa so največje težave, s katerimi se srečuješ?

V glasbeni industriji je trenutno največ težav zaradi založb, ki  ne investirajo dovolj v glasbenike, še posebej ne v mlade. To takoj prikrajša izvajalca za možnost, da naredi boljši izdelek in posledično da tudi težje izdelek na trg. V desetih letih se je v Sloveniji glasba zelo razvila. Kolikor smo prej lovili ameriški zvok, smo sedaj postali svoji. Mislim, da če bo še težav, bo tudi dobre glasbe. Če je vse enostavno, ponavadi ne narediš ničesar.

Celoten pogovor si lahko ogledate tukaj.