Stolp je povod za nov način razmišljanja, kdo smo in kam gremo

Sodite med mlajše, drznejše arhitekte. Zanima me, ali se v takem opisu prepoznate?

Mogoče ja, čeprav verjetno nisem več tako mlad kot arhitekt, ampak drznost pa je po mojem narava vsakega arhitekta. Drznosti ne vidim kot negativne lastnosti, ampak kot smisel vsakega arhitekta v tem, da bi moral odkrivati prostore, ki jih že imamo in jih transformirati, na novo znati uporabljati. Vsak problem je treba analizirati in najti rešitve, živimo v norem svetu, kjer se drzne rešitve lahko tolmačijo na negativen ali pozitiven način, kot korak naprej. Tudi sam tako dojemam na ta način; ne nazadnje človeku je imanenten razvoj in enako velja za prostor, prostor se vedno razvija in se bo razvijal.

Ampak zdi se, da ljudje novosti ne sprejemajo dobro, češ da določene spremembe niso skladne z mestom. V Izoli je bil kamen spotike že predlog o urbani opremi, konkretneje korita za rože. Smo kot narod odprti za spremembe ali ne?

Vsaka sprememba povzroči neke travme. Človek, ki nekje živi in mu je tam udobno, se bo zelo težko preselil drugam. Vsaka družina, ki se seli iz enega stanovanja v drugo, doživlja stres; vsak otrok, ki se preseli, bo prvoten dom vedno doživljal nostalgično. To je povsem naravno. Ampak ljudje morajo biti pripravljeni na spremembe. Živimo v dinamični družbi. Novi načini komuniciranja so nas postavili v paradoksalen položaj; sedimo doma za računalnikom in smo sočasno v svetu. Ne hodimo pa več na trge, v restavracije, manj se družimo, ker imamo vse doma, vse je hitro dosegljivo, hkrati pa nič od tega ne okusimo, ni fizičnega izkustva. Prostorov ne vohaš, jih ne čutiš in jih ne vidiš, samo z domišljijo jih preverjaš in si ustvariš negativno sliko po neki svoji lastni presoji, ne da ga dejansko doživiš. Menim, da je ljudi treba počasi privajati na novosti. Radikalne spremembe nikoli niso dobre. V naravi radikalna sprememba pomeni katastrofo.

Kar se tiče koprskega stolpa; projekt ima idejne rešitve, vi ste podali tudi konkreten predlog, če bi se našel investitor, bi se zadeva lahko izpeljala. Ampak pri tem ne gre samo za stolpnico. Bi lahko povedali kaj več o projektu?

Stolpnica je bila pobuda koprskega župana, ki ima do tega svoje stališče, iz katerega smo razvili hipotezo in šli korak dlje. Vzeli smo ga kot resen sociološki projekt. Vprašali smo se, kdo smo in kam gremo kot država. Slovenija je trenutno država brez projekta, na robu prepada, neke vrste urbani luzer. Slovenija sama sebe ni več sposobna upravljati, je premajhna, da bi lahko hranila ta glomazni državni aparat in mogoče smo prišli do točke, ko bodo mesta prevzela vlogo regijskih centrov, nekakšna vrnitev k polisom. Torej, v tem pogledu bi lahko bilo mesto Koper finančno in politično središče severnega Jadrana, kar lahko postane samo zaradi Luke Koper. Luka je namreč bistveno gonilo tega prostora, tukaj je morje, ki se najgloblje zajeda v center Evrope. Če tako gledamo, je to strateška pozicija, o čemer se premalo govori in predvsem premalo koristi. Torej, če postavimo to hipotezo, da Koper prevzame to vlogo, potem potrebuje tudi neki nov, lahko rečemo statusni simbol ali neko novo obeležje, kot je bil Eifflov stolp, ki je nastal kot posledica svetovnega sejma in je bil prvotno postavljen začasno. Vsaka arhitektura nastane kot posledica nekega programa, neke nove reorganizacije družbe in tako vidim tudi ta stolp. Stolp sam po sebi, brez programa, je brezpredmeten, imeti mora neko sociološko bazo, neko močno politično voljo. Od tod ideja, da postane Koper z na drugi strani Reko, Trstom in Benetkami središče severnega Jadrana.

Koliko pa bi tak stolp stal?

Zavedati se je treba, da tak stolp stane 800 milijonov evrov. A po drugi strani investiramo milijardo in pol za TEŠ 6, torej za dimnik, zato da bomo kurili premog. Med neko pravljico in neko realnostjo je tukaj zelo ozka linija. To je treba vzeti kot neko vizionarstvo, kot da prehitevamo čas, po drugi strani pa menim, da se bo to kar naenkrat zgodilo, samo po sebi. Že zaradi same nestabilnosti države. Če pogledamo, pojavlja se Veneto (Benečija), ki se želi odcepiti, torej tukaj pomeni, da bo prišlo do nekih premikov, neke reorganizacije. Upam, da to ne bo prišlo s pomočjo nasilja, predvsem pa vidim Koper kot tisto mesto, ki ima vse možnosti, da postane neki novi center.

Kaj pa čisto tehnično gledano. Ne gre samo za stolpnico. Zamislili ste si tudi kanal, stolpiče, park …

Izhajali smo iz tega, kako je narejeno mesto Koper. Ima cardo decumanus, kar imajo vsa stara rimska mesta in na sredini trg s stolnico. To sta dve glavni ulici mesta, ki sta včasih funkcionirali tako, da so bile vse obrti v teh dveh ulicah. Torej smisel mesta je trgovanje. Vedno je bilo in tudi bo tako. Zakaj se je staro mestno jedro Kopra izpraznilo? Zato, ker se je center trgovanja preselil na obrobje v nakupovalna središča. Zato smo rekli, da tak stolp umestimo tako, da bi zaživel ob tem starem mestu. Tam smo ostavili dve močni urbanistični potezi, to je križ, ki ni več cardo decumanust, ampak sta dva naravna elementa. Mestni park in vodni kanal. Imamo torej vodo in naravo, ob kateri je zloženo neko novo mesto, spet hipotetično, smo si ga mi zamislili kot mesto lesenih nebotičnikov v gozdu. Zakaj leseni? Ker je Slovenija polna lesa, ki ga znamo samo odžagati in prodati tujcem, da nam oni potem naredijo hišo iz tega. Zakaj ne bi tega počeli sami?

Zakaj ravno stolpnice in stolpiči, se pravi vse v višino?

Če želimo imeti veliko zelenega, moramo širiti mesto v vizijo. To je čista logika. Ti ne moreš imeti nizke gradnje in veliko zelenja, to ne gre. Zato smo začeli z obstoječeimi višinami, kot je Tomosov blok, se pravi pritličje plus 10 nadstropij. To je naše najnižje izhodišče, iz katerega gremo na 15 in 25 nadstropij, da gravitiramo proti tej najvišji stolpnici. Vse te stolpnice pa so horizontalno prerezane z nekimi parkovnimi ureditvami. Pomen vsega je, da se ohranja narava.

Stolp višine preko 400 metrov bi bil zagotovo neka nova markantna točka mesta, a vertikale kljub temu niso novost za Koper.

Zadnje arhitekturne posege je v Koper vnesel Mihevc. Mestna vertikala je sicer prisotna že od nekdaj. To je bilo obzidano mesto, kjer so bogati trgovci zidali stolpiče, ki so simbolizirali neko moč. Vertikala je simbol moči in je prisotna tako rekoč od vedno. Mihevc je znova postavil vertikalo Kopra, torej Tomosovo stolpnico. To je treba gledati v duhu tedanjega časa, se pravi socializma. On je načel vertikalo tega mesta. Mi to zgodbo nadaljujemo, jo postavljamo v nov kontekst, predvsem ta, da je Slovenija brez vizije in da je treba neko vizijo imeti. Ne toliko fizično kot stolpnico, ampak predvsem kot program, kaj smo in kaj želimo biti.

Kaj torej odgovarjate tistim, ki pravijo, da takšna stolpnica ne sodi v to okolje, da to ni za Koper?

Jaz bi vprašanje povsem obrnil. Zavedati se moramo, da je vsaka nova stvar, ki se pojavi v prostoru, na začetku tujek. Vse spomeniško zaščitene hiše, center mesta, stolnica, zvonik, to je bil tujek v prostoru. A treba ga je znati oblikovati tako, ga kultivirati, da postane domačin in potem se ta tujek ščiti. Zakaj danes ne smemo postaviti nekaj novega, da bi prihodnje generacije spet ščitile? To je sebično gledano, samo staro ščititi in nič novega narediti. Kaj bo pa naša generacija naredila?

Menite, da mora sedanja generacija tudi v tem smislu pustiti svoj pečat in zanima me, ali menite, da to počne v zadostni meri?

Mora ga, to je ne nazadnje smisel življenja. Trenutno ga ne pušča v zadostni meri. Problem je v demokraciji, ki smo jo dobili brez "navodil za uporabo". To pomeni, da lahko vsak o vsaki stvari odloča. Malo manjka, da bomo prišli do točke, ko boš med operacijskim posegom začel brati na internetu, kako naj bi vse skupaj potekalo, in kirurgu narekovati, kako naj dela. Neumno je, da se sprašujemo o stvareh, ki so povsem naravne. Rojstvo-smrt, zgraditi-porušiti. Zakaj se sploh pogovarjamo o tem, ali sodi nekaj v prostor ali ne? Jasno, da ne sodi, ker tega tam še ni. Ko pa bo, če bo imelo dovolj logično in racionalno podlago, bo zaživelo. Če ne, bo odmrlo.

Kako pa gledate na svoje delo, glede na kritike, ki prihajajo za projekte, kot je koprski stolp?

Jaz kot arhitekt sem postavljen v vlogo nekega kriminalca, ker razmišljam o prihodnosti. To spet kaže zrelost te družbe. In najbolj zanimivo je to, da takšne očitke človek dobi od nekih kvazi intelektualcev, za katere se vidi, da so popolnoma zaplankani. Urbanizem je pogled v prihodnost in mi ne moremo projektirati preteklosti.

Za konec še vprašanje o možnosti gradnje. Če predpostavimo, da bi se našel investitor za takšen projekt in bi dobil vsa potrebna dovoljenja za gradnjo, bi se zagotovo našla civilna iniciativa, ki bi temu nasprotovala.

Veliko je bilo civilnih iniciativ, ki so bile proti velikim posegom v prostor, a so na koncu ostale brez argumentov. Bili so proti, samo zato, da so proti, čisto patološko. Civilne iniciative so zašle, ker nimajo protiargumentov. Nekateri že povzročajo gospodarsko škodo, a za to nihče ne odgovarja. Nekdo se odloči, da bo proti, da nekdo ne bo zidal, pa sploh ni važno, zakaj ne. Samo, da ne boš.