Norec, fotograf, umetnik!

Če bi se morali sami opisati, kaj bi rekli, kdo je Jill Xebo?

Norec (smeh). Prepričan sem, da sem norec, ker samo norci delajo stvari kot jaz, ko nikdar ne veš, kam te bodo pripeljale.

S čim se sicer ukvarjate?

Prvenstveno sem fotograf, čeprav to ni moj primarni poklic. Začel sem v svetu mode, pri Fiorucciju. Nato se je tam zgodba zaključila in smo šli vsak po svoje. Takrat sem se odločil, da bom delal nekaj, kar me veseli, in to je fotografija. Poskušal sem in se je izšlo. Nisem pa konvencionalen fotograf, ki dela po taktirki pravil, ampak delam po nekem svojem načinu, ki pa se je, kot kaže, le prijel.

Kaj pa vam je tako všeč pri fotografiji?

En stvar je bistvena. Ko vidim nekaj, kar v meni vzbudi določene občutke, lahko bi rekli celo čustva, to želim prenesti tudi drugim s fotografijo. Rad gledam ljudi, ki ustvarjajo, in to poskušam prenašati.

Sodelujete s številnimi umetniki. Jih potrebujete za navdih?

Ko vidim kakšnega umetnika, ki v meni vzbudi čustva, se vanj zaljubim. Seveda metaforično. Zaljubim se v figuro, ki jo predstavlja. In takih umetnikov je zelo veliko, tudi uličnih. Samo opaziti jih je treba. Take ljudi si jaz želim na svojih razstavah.

In to potem tudi fotografirate?

Vsekakor. Ti mi daje navdih. Že zdavnaj sem se namreč naveličal delati s profesionalnimi modeli.

Sodelujete s številnimi podjetji, ki delujejo globalno …

… Ferrari, Coca-Cola, Fedex, Costa Crociera. Postal sem neke vrste industrijski fotograf.

V čem so vaše fotografije drugačne?

Vedno poskušam najti jedro predmeta ali osebe, ki jo slikam. In to bistvo poskušam prenesti naprej.

Kdaj ste se odločili, da boste začeli svoja dela razstavljati in zakaj delate tako posebne razstave?

Pri petdesetih letih sem ugotovil, da sem že “pokuril” dve tretini svojega življenja. Prihaja zadnje obdobje, kjer energija ne bo na višku. Zato sem poleg svojega dela začel pripravljati razstave, to počnem enkrat letno. Vendar ne razstavljam tako, da svoje slike obesim nekam in to potem tam stoji. K svojim razstavam vedno povabim še druge umetnike. Kiparje, slikarje, plesalce, glasbenike. In moje razstave so vedno neke vrste “work in progress”. Nikdar ne rečem, to je to. Zadeve se nenehno spreminjajo, tako kot bi se moralo tudi življenje. Tako sem na primer za ta del razstave, ki se je odvil v Alayi, pripeljal slikarja, plesalko in plesalko na trakovih. Ker so to umetniki, ki počenejo nekaj imenitnega in se zelo ujemajo z mojo filozofijo in tem, kar počnem. V bistvu me dopolnjujejo.

Kdaj in zakaj ste se odločili, da boste živeli na slovenski Obali?

Bom začel na začetku. Rodil sem se v Braziliji, vendar sem odraščal v Italiji, kjer sem preživel večino svojega časa. Pred leti sem se nato odpravil v Švico, kjer so me dobro sprejeli, vendar sem težko delal z ostalo Evropo, ker so vsi mislili, da sem šel tja zaradi utaje davkov. Zato se je odprla možnost za življenje v Sloveniji in sedaj sem tu. Iz Italije pa sem moral oditi, ker mi nekatere stvari, ki sem jih opažal v zadnjem času, niso bile všeč. Iz finančnega vidika morda ta odločitev ni bila najbolj smotrna, vendar jaz živim od občutkov, tega pa mi ne nadomesti noben denar. In našel sem, kar sem iskal. Predvsem sem našel krasne ljudi, ki mi sedaj pomagajo pri tem, kar počnem.

Takrat je padla tudi odločitev za razstavo v Sloveniji?

Seveda. Zucchero je enkrat dejal, da je doma tam, kjer odloži svoj klobuk. Jaz sem svoj klobuk odložil na slovenski Obali. In jasno, kraju želim nekaj vrniti s svojo razstavo.

Ta se je začela na Bernardinu, nadaljevala pa v Portorožu …

… res je, prve inštalacije so bile postavljene na Bernardinu, nato smo jih prenesli v hotel Kempinski, nato pa je sledilo še to, kar se je dogajalo včeraj v Alayi, kar je dejansko bila razstava v živo.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?

Malce so negotovi. Dobil sem izjemno ponudbo s strani National Geographica, da kot prvi posnamem dokumentarec o najstarejšem gledališču, ki so ga pred kratkim odkrili na meji med Sirijo in Turčijo. V Siriji pa sedaj divja vojna. Sicer naj bi bilo omenjeno področje bolj mirno, sam bi tudi šel tja, ne želim pa peljati ekipe več kot štiridesetih ljudi, to bi bilo prenevarno. Počakal bom še nekaj časa, upam, da se bo situacija nekoliko umirila.