Naj Obali crkne turizem!

"Golobi na Markovem trgu povzročajo ogromno hrupa", je neko poletno jutro, ko je skozi priprta polkna spalnice, ki jo ekskluzivno že osem let uporablja gospa Fiora, pridušala možu, ki je na kavču v dnevni sobi ravno odprl neprespane oči – namreč tisto noč ga je boleča hrbtenica skelela bolj kot ponavadi. "Mislila sem, da je za moj slabi spanec krivo tvoje smrčanje", je dodala, a zdaj vem, kje je težava. Ta neznosni hrup golobov in turistov je tisto, zaradi česar ne morem spati. Ko bi le imela mir, bi ti dovolila, da se znova vrneš v spalnico". Mariu je tisti trenutek bolečina izginila. "Draga, pridi, usedi se na fotelj. Skuhal ti bom kavico in ti zmasiral vrat." 

Prazen Markov trg

485 neprespanih noči gospe Fiore pozneje je Mario Invidiatore  s civilno iniciativo "Golobi in turisti so rak rana Benetk – vrnimo se k starim vrednotam", katere ustanovitelj in predsednik je, dosegel da bo s 1. januarjem 2014 v trikilometrskem krogu okrog Markovega trga veljala naslednja uredba: turistom je dovoljen obisk med 14. in 18. uro med delovniki, razen petka. Golobi se bodo sistematično odstranjevali z uredbenega območja s pomočjo zastrupljevanja, 25 sokolov pa bo poskrbelo za morebitne preživele.

Mario Invidiatore žal še vedno spi na kavču. Zlobni jeziki natolcujejo, da čaka na drugi januar. 

Zveni neverjetno? Kaj pa, če je vse res? 

Zgodba, ki smo jo objavili na Regionalu, je popolnoma resnična. Turistični in gostinski podjetniki vse od Ankarana do Sečovelj imajo svojega Maria. In svojo gospo Fioro. Poleg do konca zbirokratiziranega procesa prijavljanja javnih prireditev (tu krivda absolutno ne leži na organih, ki morajo spoštovati zakone in uredbe, ampak na tistih, ki so to zakonodajo spisali) se vedno znova in znova srečajo z nezadovoljnimi prebivalci, ki dobesedno čakajo na minuto čez 22. uro in prijavljajo "prekomerni hrup" policiji. Policisti se po uradni dolžnosti morajo odzvati. Neuradno gre več ali manj za isti krog ljudi. Ti dežurne policiste ob prijavi že prepoznajo po glasu. Kot da bi bili prijatelji. Kar je življenjsko, saj v nekaj letih nenehnega prijavljanja človeka na drugi strani linije spoznaš.

Čudovit pogled iz Placa pod Belvedjem

Obala je turistična destinacija. Pika.

Gospodarsko izžeta regija brez omembe vrednega izvoznega podjetja, brez nekoč močne industrije, brez skupne strategije razvoja lahko ta trenutek stavi le na dve stvari. Na geostrateško pozicijo okna v Srednjo in Vzhodno Evropo ter na turizem. Zimsko mrtvilo obalnih mest je že samo po sebi dovolj velik razlog, da teh pet mesecev turistične sezone enostavno moramo potrpeti in kdaj pa kdaj zapreti okno. Končno dojeti, da "če sosedu crkne krava", mleka ne bo. Tudi za nas ne. Za nobenega. Sicer pa imamo vsaj možnost, da bo sosed kdaj postavil lonček svežega zdravega mleka tudi pred naša vrata. 

Rešitve so enostavne. Debirokratizacija postopkov pridobivanja dovoljenj za javne prireditve. Podaljšanje zakonske omejitve "dovoljenega prekomernega hrupa" z 22. ure na 1. uro zjutraj v času poletne sezone na območju treh obalnih občin. Kampanja z namenom osveščanja, da je turizem strateška gospodarska panoga. In da smo predvsem ljudje, ki živimo tu, turistična destinacija. In ogledalo počutja obiskovalcev. Ker dušo mestom dajo živa bitja. 

Uršula zna tudi dvigniti glas

Da je ta zgodba nekaj nezadovoljnežev, ki "ne morejo spati" resnični problem, smo osvetlili v članku o lokalu Plac pod Belvederjem. Sramotna zgodba top lokacije, ki je več let umirala po obrokih. In teh na Obali – roko na srce – ne premoremo veliko, gre za 42 kilometrov obale, ne pozabimo! Podjetniki so pod Belvederjem uspeli znova oživeti nekoč izjemno popularno zbirališče prebivalcev in turistov, zgodba lokacije pa je pravzaprav ogledalo tega problema. Prve hiše so oddaljene vsaj 800 metrov zračne linije, lokal ima potrdilo o nepreseganju prekomernega hrupa, zabave niso masovne, hrupne narave, kot je pred tedni bila tista čez mejo, a vseeno imajo svojo sosedo. Ki ne more spati. In nimajo težav ne z uradnimi organi občine Izola,ne s policisti, ki pač opravljajo svoje delo, ki ga morajo. A gospa pač ne more spati. In prijave dežujejo. 

Coprnica Uršula

Ni zastonj kosila

V življenju ni nič zastonj. Tudi to, da živimo na tako krasnem in čudovitem koščku zemlje, nam ne daje absolutne pravice do popolnega miru. Če želite popolni mir, se preselite v Cerknico. A ne pozabite, coprnica Uršula zna biti hrupno dekle. Cerkniški policisti bodo spet vaši prijatelji.