Ženske šefice? Ne hvala!

Mojca je vsak drugi dan v mojem novem brlogu. Ne, ker bi bilo tako lepo, ampak ker je tako grdo. To je zdaj peti dan, da lepiva tapete. Naj vam olajšam odločitev o nakupu, če imate dve levi roki: ni jih tako enostavno montirati. Sploh pa ne, če imajo ujemajoč se vzorec. V tem primeru morate tudi pravilno izmeriti dolžino glede na ujemanje vzorca (temu primerno kupiti več rol) ali pa ste v riti. 

Tamala je pomakala prste v vedro lepila in risala po tleh.

"Poglej mama, kako ti jaz pomagam, kaj sem pridna?"

"O, kako lepo! Zelo si pridna! Samo ne več risat z lepilom po tleh, prav? Tukaj imaš risalni papir ..."

Naj povem, lepilo za tapete je težje sprati z rok kot prašičjo mast! Zdaj pa probajte s tal.

Mojca medtem dela na avtomatiku. Dela eno, razmišlja drugo.
"Nikoli ženske šefice. Fuknjene so, niti ena moja šefica do zdaj ni bila normalna," melje in reže tapeto z nožem kar po fugi mojih novih ploščic.

"Em, prosim, ne mi rezat po fugah."

"Če pa je ravno!"

"Že, ampak fug se ne da popraviti in potem se mi umazanija zažira notri!"

"Sori. Največja kozlica je bila moja druga šefica. Prve tri mesece angelček, prijazna, prijetna, nezahtevna, po treh mesecih, ko si se ravno 'udomačil' in nisi več slutil, kaj bi te lahko čakalo za ovinkom, pa BAM, klici domov v soboto popoldne, v nedeljo zvečer, vprašanja taka in onaka, si naredila to, zakaj nisi tega, kaj pa to, kaj pa uno, kdaj boš poklicala tja itd. itd. Karkoli si naredil, ni bilo dovolj dobro, stvar je petkrat pregledala, vsakič nekaj spremenila. Prekleto, pa popravi že prvič! Eden od razlogov, da sem šla stran. Sodelavci so mi povedali, da je za mojo poslovilno zabavo prispevala veš koliko? 1 evro. Faking kovanec jim je dala na mizo."
"Si vsaj imela poslovilno zabavo," rečem in iščem kakšne škarje, ki niso tope kot ravnilo. Še s časopisom bi se prej urezal ...

"Ja, res. Pri tisti prvi pošasti ni bilo nobene poslovilne zabave. Proslavljala sem, ker sem se rešila totalne psihopatke," pritisne kazalec k čelu in ga zavrti, kot češ, blesave, "ki je mislila, da ji moramo vsi brati misli. Da smo takrat, ko smo prišli tja v službo, downloadali še program za dekodiranje njenih neizgovorjenih sporočil. Šit, Volkica, niti navodil ni znala dati, ampak najebal si vseeno, če nisi naredil tako, kot je ona mislila. Na koncu je ponavadi pobesnela in kričala na vse po vrsti. Včasih smo s sodelavci po sestanku še 2 uri sestankovali vsi panični in poskušali med sabo dognati, kaj je hotela v bistvu od nas."
"In ste dognali?"
"Kje pa! Naredili smo tako, kot se nam je zdelo najboljše, potem pa požirali na debelo v upanju, da je bilo prav. Enkrat jo je nekdo zašpecal njenemu šefu. Samo potem je dobil nogo in drugi si nismo več upali. Mogoče sta bila s šefom bolj na ti, kot smo bili seznanjeni, ampak kdo bi vedel, pri njej ti ni bilo nič jasno, razen tega, da ti ni nič jasno."
"OK, kaj pa je zdaj s to sedanjo šefico?"
"Nima vseh kokoši na podstrešju. Ti pravim stara, to je psihič na potenco. Tisti tip ženske, ki išče tvoje male napake in čaka, da ti spodrsne. Varijanta, nastavlja majhne pasti in gleda, kako se boš znašel."
"Ne razumem. Recimo?"
"Recimo, ne da ti vseh podatkov, ki bi jih potreboval, čeprav jih ima. Naročniki so nam naročili videospot in izdelek od točno teh in teh izvajalcev, v točno takem in takem stilu. Ampak šefica nam ni povedala, da se mora od prejšnjega videospota razlikovati točno v tem in tem. Mi smo bili vsi veseli, ker smo "ohranili rdečo nit", spota sta si bila podobna. Naročnik ni bil zadovoljen, ona pa mu je rekla, da ji ni jasno, kako je lahko prišlo do tega. Še tako spretno te zasukne, da si prepričan, da si sam zasral. Ampak sem jo pogruntala! Ja, ja!" Mojca maha s prstom po zraku, "To ji bom še vrnila, bo videla ona, s kom se ne da kravic past!"

"Mojca ... Si izmerila dolžino skupaj s prejšnjo tapeto?"

"Ne."

"Joj Mojca! Zdaj se pa vzorec ne bo ujemal!"

"Dobro, bova doštukali!"

"Ne, ker bo izgledalo totalno amatersko!"

"Saj je amatersko!"

"Daj meni, bom sama!"

Mojca mi poda olfa nož z očitajočim pogledom.

"Kar sem rekla, sem rekla. Ženske so zanič šefice."

"Oprosti, nisem te želela samo kritizirati ... Uff ..." zavzdihnem in se grem počit na kavč. Tamala mi zleze v naročje.

"Mami."

"Ja?"

"Imaš nekaj zame?"

"Imam," se ji nasmehnem. Skupaj greva pogledat v hladilnik. Vzamem dva kinder jajčka oziroma njihova cenejša plagiata.

"Evo, eno zate, eno pa za Mojco!"

Mojca ga še odvila ni, ko je tamala svojega že pojedla. Sredice pa ni mogla odpreti, da bi prišla do igračke. Nek nov patent so si izmislili, prav potuhtati sem morala, kako naj ga odprem. Ko ga odprem pa ... Šok!

"O bože moj!"

"Kaj?" pogleda Mojca k meni, tamala pa tudi radovedno gleda v moje roke.

Dvignem malo trofejico. Plastična dudica je. Čisto taka kot izpred 20 let, ko smo jih zbirali v osnovni šoli! Se spomnite!? Pisane, z bleščičkami, neonske, ki so se svetile v temi ... Vsi smo jih imeli, zbirali smo jih in si jih izmenjavali, nosili smo jih nanizane na vrvici okrog vratu. Imela sem jih skoraj 50!

"Uau, to še obstaja?" je navdušena Mojca, ki jo obrača v rokah kot relikvijo.

"Očitno ja," se smejim in spomini me preplavijo. Tamala hoče dudico, ampak me zgrabi panika, da bi jo valjala po ustih in se z njo zadušila. Na skrivaj jo stisnem Mojci v roko.

Zvečer mi pošlje SMS: "Sori, vrgla sem jo v smeti. Sin je rekel, da se mi je zmešalo in da smo bili v 90-ih vsi nori. Misliš, da je to začetek pubertete?"

Mogoče pa res. Lahko, da smo bili nori. Smo se pa tudi noro zabavali, a ne?