Ulični glasbeniki za popestritev pohajkovanja po mestnih ulicah

Bruno Čibej rad poklepeta z mimoidočimi. Sicer prihaja iz Portoroža, a sedaj živi v Ljubljani. Kot je povedal, violino na ulici, tokrat je sedel na stopnicah Robbovega vodnjaka, igra od lanskega avgusta. Igral je tudi že po drugih mestih, v Piranu, Novigradu, Poreču, Kranju, Radovljici, na Bledu, pa tudi v Celovcu, Beljaku, Gradežu, na Reki in še kje.

Igra znane melodije, klasiko, njegov repertoar obsega okoli 50 skladb. Skuša igrati vsak dan, igranje jemlje kot službo, vendar mora, kot pravi, nekje črpati energijo, da se lahko razdaja z glasbo. Zato hodi v knjižnico in bere. Zanima ga zgodovina, rad ima tudi naravo, od koder prav tako črpa energijo.

Odziv na njegovo igraje je bil doslej vedno izjemen, kar je bilo zanj, kot je dejal, pravo razkritje. Tako še nikoli ni odšel domov praznih žepov. Vendar pa je potrebno najti pravo lokacijo. Sam najraje igra v starih mestnih jedrih, kjer se združujejo umetnost, arhitektura in zgodovina. Zvečer, ko se ljudje sprehajajo, jih preseneti z nežnim zvokom violine, ki ustvari posebno atmosfero.

Treba je izbrati tudi prave ure, nenazadnje tudi zaradi drugih glasbenikov. Kot pravi, se med seboj že poznajo in vedo, kdaj in kje kdo igra. Sam nima urnika, sledi občutku. Igra, če je spočit in če čuti notranji naboj, pa naj je jutro ali noč. Seveda je v poznih urah potrebna večja previdnost, saj ga lahko kdo prijavi zaradi kaljenja miru. Včasih ga pridejo opozoriti, da je preglasen, kar stanovalci sami, enkrat pa je že moral plačati kazen, a priznava, da je bilo res pozno. Bruno igra ob vseh letnih časih, čeprav je pozimi seveda težje.

Z ulice le če sneži ali dežuje

Marko Hočevar je iz Tuhinjske doline. Pred časom je ostal brez službe. Ker ne vidi možnosti, da bi kljub fakultetni izobrazbi pri svojih letih našel ustrezno službo, star je 48 let, se je odločil za igranje harmonike na ulici. To sicer igra že več kot 30 let, šest let je tudi obiskoval glasbeno šolo. Njegova lokacija je Prešernov trg, kjer igra ob pesnikovem spomeniku. Marko igra vsak dan, od 16. ure pa tam do 22. ure, razen ob nedeljah. Ob sobotah igra ves dan. Umanjka le, če dežuje ali sneži.

Na Prešernovem trgu igra že okoli osem mesecev. Njegov repertoar je obsežen, da ga preigra, potrebuje dve uri. Igra več kot 90 odstotkov slovenske glasbe, v glavnem Avsenikove in Slakove skladbe, pa skladbe, ki so del slovenskega narodnega izročila in nekaj malega klasike. Pravi, da je za ob pesnikovem spomeniku še posebej v turistični sezoni najprimernejša slovenska glasba, da tujci vedo, kam so prišli.

Najbolj vžgejo domače

Koliko mimoidočih pritegne s svojo glasno, je odvisno od sreče, pravi. Zagotovo pritegnejo skladbe, kot so Na Golici, V dolini tihi je vasica mala ali Na Roblek, včasih pa imajo tisti, ki se ustavijo, tudi svoje želje. Včasih lahko ostane neopažen za več skupin turistov, potem pa pride skupina turistk srednjih let iz Avstrije, ki naredi cel žur. Ob njem dlje postanejo večerni turisti.

S policijo še nikoli ni imel težav, je pa res, da se drži reda, pravi. Poleg tega nima dodatnega ozvočenja, še pove Marko, ki je zelo kritičen do tujcev, ki se včasih z ozvočenjem postavijo nedaleč stran in se ne zmenijo za druge ulične glasbenike.

V tujini za ulično glasbo obstajajo zakoni

Ob tem opozarja, da bi bilo zadeve na Slovenskem kar se tiče uličnih glasbenikov, niso urejene in da bi jih bilo potrebno urediti tako, da bi bilo jasno, kdo in kje lahko igra, kakšno glasbo lahko igra, kako na glas in podobno. V tujini je to urejeno, pri nas pa trenutno velja zakon ulice, ki si ga vsak razlaga po svoje, dodaja Marko.